“Najraje pojem svoje pesmi!”

Piše: Anastazija Pertot

Pogovor / Martina Zerjal, pevka iz Trsta

Martina Zerjal, 27-letna pevka iz Trsta, se je po dokončanem liceju France Prešeren (jezikovna smer) odločila za študij jezikov na videmski univerzi. Zdaj končuje univerzo, od nekdaj pa rada tudi poje. Ko je bila še otrok, je v sobi pela in plesala. Starši so jo vpisali v opensko šolo Adesso Musica, ki jo še vedno obiskuje. V pogovoru nam je razkrila marsikaj o sebi in svetu glasbe.

Kako si vstopila v svet glasbe in petja?

Ko si še otrok, imajo glavno vlogo pri vzgoji starši. Oni upoštevajo tvoje želje, a tudi vedo, kaj je bolje zate. Jaz sem se vedno zapirala v sobico ter plesala in pela. Starši so tako odločili, da me vpišejo v glasbeno šolo, in takrat sem tudi sama razumela, da je ta najboljša pot zame. Mama in očka sta v mladih letih oba pela, zato sta prav onadva vplivala močno name. Mama si je od nekdaj želela postati pevka. Oče pa ima res lep, močan glas; prav po njem sem podedovala svojega.

Povej nam kaj več o glasbeni šoli!

Študirala sem moderno glasbo. Pred tremi leti sem tudi diplomirala. Imam potrdilo, da sem postala “performer Voice craft” po metodi “Estill”. To je metoda oziroma vokalna tehnika, ki je drugačna od klasične. Poleg tega sem se v vseh teh letih udeleževala raznih tečajev in tekmovanj v Trstu in drugod po Italiji. Tako sem tudi spoznala znano pevko Cheryl Porter, ki me je izbrala in vključila v pevsko skupino Dynamo Girl Group. Takrat sem obiskovala zadnje leto višje šole in sem morala zaradi pevskih vaj in koncertov večkrat odpotovati iz Trsta. Skupina je bila sestavljena iz šestih deklet. Vse smo bile iz različnih italijanskih mest. Udeležile smo se pevskega resničnostnega šova X Factor in tudi napredovale. Žal so se naše sanje razblinile pred začetkom programa v živo. Takrat glasbena scena v Italiji ni nudila velikih možnosti ženskim pevskim skupinam. Pele smo moderno glasbo, kot na primer pesmi italijanske pevke Giorgie in drugih ameriških ženskih skupin. Bila je res lepa izkušnja! Svet glasbe je naporen, in če si želiš vstopiti vanj, moraš imeti začrtan določen in jasen projekt. Tega žal nismo imele. Po tej izkušnji smo še nekajkrat pele, potem pa smo se razšle.

Kdaj pa si začela nastopati pred publiko?

Prvič sem nastopala pred publiko, ko sem bila stara 13 let. Pela sem v Trstu na zaključni šolski prireditvi. Spomnim se, da sem bila takrat res v zadregi. Vsi so plesali in peli, jaz pa sem bila majhna punčka z močnim glasom na odru. Nastopi pred publiko so bili vedno pogostejši. Vsekakor, kljub temu da je minilo toliko let, ko nastopam, me je še vedno malo sram.

Kje nastopaš?

Pred prihodom pandemije sem pela s svojo skupino Six Sold Out, potem pa smo se na žalost razšle. Iskala sem ljudi, da bi sestavila novo skupino, a to mi ni še uspelo. Trenutno pojem s kitaristom, vsekakor pa še vedno iščem druge člane. Zdaj je seveda lažje biti v dveh zaradi vseh težav, vezanih na pandemijo. Včasih pa je tudi malo težko, ker imam jaz močan glas in tako z lahkoto preglasim glasbeno spremljavo. Izkoristila bom to priložnost, da bom trenirala jakost glasu. Sem pa na razpolago za privatne praznike, rojstne dneve, poroke itd. Moj fant je DJ, tako da lahko nastopava skupaj oz. prej jaz s kitaristom in kasneje on. Upam in mislim, da bomo kmalu začeli nastopati. Rada bi našla lokal, v katerem bi lahko s kitaristom nastopala na primer enkrat na teden ali pa enkrat na mesec. Zdaj je stanje še nekoliko zapleteno. Lastniki lokalov namreč čakajo na jasnejša navodila.

Katera zvrst glasbe ti je všeč oz. kaj rada poješ?

Od nekdaj pojem kot solistka, najraje pop in moderno glasbo. Rada poslušam pa vse: pop, rock, dance, funky, blues, jazz itd. Moja najljubša pevka je Cristina Aguilera. Zelo rada imam tudi italijansko glasbo in najraje pojem predvsem v italijanščini. Všeč mi je struktura pesmi mladih italijanskih glasbenikov, kot so Madame ali pa Mahmood ipd. Zdaj sodelujem z nekaterimi avtorji in skupaj pišemo pesmi. Pomagata mi dekle iz Apulije in fant iz Cervignana. Včasih pesmi snemam sama doma, občasno pa tudi doma pri fantu.

Pred kratkim sem se udeležila tekmovanja Tour Music Fest v Padovi. Tu sem prvič predstavila svojo pesem v italijanščini. V zadoščenje mi je bilo, čeprav nisem zmagala.

Kateri je tvoj največji dosežek?

Ko sem bila v Rimu na tekmovanju “Musica è”, sem prejela nagrado “vocal coach”, to se pravi, da sem upoštevala vse nasvete, ki so mi jih sodniki in učitelji dali. Bila sem res ponosna. Letos pa sem se udeležila tekmovanja Premio Casa della musica Cervignano, kjer sem nastopala z angleško pesmijo Release me. Sama sem napisala besedilo in ga tudi uglasbila. Ni me zanimal rezultat, bila sem samo zelo vesela, da sem lahko po dolgem času ponovno nastopala v živo. Veliko ljudi mi je čestitalo, predvsem pa sem bila sproščena.

Ali se je težko uveljaviti v glasbenem okolju? Kako je pri nas?

Mislim, da je vse odvisno od posameznika oz. kaj pomeni za nekoga se uveljaviti. Za vsakega od nas ima to različen pomen. Če govorimo o petju, za nekatere pomeni nastopati včasih tu pa tam in se s tem preživljati. Za druge pa pomeni postati znan po celem svetu. Kar se mene tiče, pomeni živeti od tega, kar ljubim, to se pravi od petja. Če se potrudiš, boš gotovo dosegel, kar si želiš. Drugače je, če govorimo o študiju oziroma šolah in akademijah. Teh je tukaj manj, kot npr. v Milanu. Mislim, da se bom verjetno preselila drugam, kjer imam lahko več možnosti. Če bi študij že dokončala, bi to verjetno že storila. Tu pri nas pevci nimajo toliko možnosti in niti stikov s pravimi ljudmi. Drugje je tudi več lokalov, v katerih pevci lahko nastopajo v živo, v Trstu jih primanjkuje. Res pa je tudi, da je v večjih mestih več konkurence.

Vemo, da je bil čas med pandemijo res težak za pevce in vse, ki se ukvarjajo z glasbo in umetnostjo. Kako pa je bilo zate?

Med prvim valom sem sicer bila v službi, ker sem septembra 2019 sprejela suplenco na šoli v Gorici. Bila je neverjetna izkušnja. Razumela sem, da mi je všeč delati z otroki. V glavnem tisto obdobje ni bilo tako hudo. Vem pa, da je bila situacija za nekatere druge kolege pevce precej hujša. V težavah sem se znašla septembra 2020, ko nisem več delala na šoli in sem bila brez službe. Moram priznati, da sem bila takrat malo v stiski. Po drugi strani pa sem imela veliko časa, da sem se lahko posvetila pisanju svojih pesmi. V glavnem pišem pesmi v italijanščini in angleščini. Premišljujem pa o tem, da bi začela pisati tudi v slovenščini. Rada bi pisala v slovenščini, ker bova morda s kitaristom nastopala tudi po Sloveniji. Pred prihodom pandemije sem imela tudi lekcije klavirja, žal sem potem to opustila, ker ni bilo mogoče nadaljevati lekcij na daljavo. Čas, ki sem ga preživela doma, sem namenila pisanju pesmi.

Imaš že načrte za prihodnost?

Poleg tega, da pripravljam svoje pesmi, študiram in skušam čim prej dokončati študij na univerzi, da bom lahko potem svoj čas popolnoma namenila glasbi. Upam, da bom našla druge glasbenike in da bomo lahko v kratkem nastopali v raznih lokalih in na drugih prizoriščih. Morda pa bi po končani univerzi odšla kam proč, v večje mesto ali tujino.

Martino lahko najdete na Facebook strani Martina Zerjal (Tyna Ze) ali pa na Instagram strani @tyna_ze.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme