Najpomembnejše je vztrajati!

Piše: Katarina Visintin

Pogovor/ Rok Dolenc, mladi tržaški glasbenik

Rok Dolenc, letnik 1998, se je rodil v družini glasbenikov na Opčinah. Že v mladih letih se je začel ukvarjati z glasbo in jo danes spremenil v svoje delo. 

Rok, kdaj in zakaj si se začel ukvarjati z glasbo?

Rodil sem se v družini glasbenikov, saj je bil moj ded zborovski pevec v opernem gledališču Giuseppe Verdi v Trstu. Doma je imel star klavir Ronisch, na katerega sem že pri dveh letih začel ‘igrati’. Na začetku je bilo to zaporedje not, ki se je s časom spremenilo v melodijo. Starši so me tako pri štirih letih vpisali na Glasbeno matico v Trstu, v razred Tamare Ražem Locatelli. Na glasbeni šoli sem se učil tudi kompozicijo z Bojanom Glavino, Vesna Guštin in Petra Grassi sta me učili glasbeno teorijo, Hilarij Lavrenčič pa harmonijo. Priznam, da mi danes vsi trije predmeti res pomagajo pri delu, pa čeprav so mi bili takrat suhoparni. Vsekakor me je Tamara vodila skozi celotno klavirsko pot, obenem pa sem imel možnost imeti masterclasse z raznimi glasbeniki.

Omenil si, da si spoznal tudi druge profesorje klavirja. Ali lahko omeniš katerega izmed njih in poveš, kako so nadgradili tvoje znanje?

Seveda. Naj omenim profesorico Isabello Loporto iz Verone, Siavusha Gadjieva, ki me je popeljal v svet ruske muzikalnosti in skoraj pretirane sentimentalnosti. Imel sem čast spoznati tudi ameriškega glasbenika Jamesa Orra, s katerim sem predelal tri Gershwinove preludije in odkril nov način razumevanja in interpretiranja jazz glasbe, ki ti dopušča veliko prostosti. Naj omenim tudi Rubena Dalibaltayana iz Armenije. Armenska glasba je precej atonalna, prav zaradi tega sem z njim študiral Khachaturianovo Toccato.

Na glasbeni poti si se udeležil tudi tekmovanj in opravil izpite?

Opravil sem več izpitov na videmskem konservatoriju Tomadini in se udeležil državnih in meddržavnih tekmovanj, z odličnimi rezultati prvih in absolutnih mest. Do leta 2012 sem se redno udeleževal tekmovanj, tudi šest na leto sem jih naštel. Obenem sem opravljal izpite, nekatere pa bi moral še končati.

Kateri je tisti klavirski trenutek, ki ti bo za vedno ostal v spominu?

Leta 2018, ko smo decembra z bendom Tequila igrali v Stožicah, v Ljubljani. Tistega leta nas je zapustil znani hrvaški pevec Oliver Dragojević in smo mu zato v spomin zapeli pesmi Cesarica in Moj lipi anđele. Trenutek je bil posebno magičen. Jaz sem igral na klavir in celotna publika, štirinajst tisoč poslušalcev, je pela Dragojevićevo Cesarico. Bilo je neprecenljivo. Vsekakor so bili vsi klavirski koncerti, tekmovanja ali izpiti po svoje posebno doživetje.

Poleg klavirja katera glasbila igraš?

Uradno sem pianist, v letih sem se učil tudi orgle z Matejem Lazarjem iz Kopra in Gregorjem Klančičem, ki igra v ljubljanski stolnici. Z njim sem imel več masterclassov v sklopu Zveze cerkvenih pevskih zborov. Igram tudi na klaviature in synthesizer, nato harmoniko, bodisi klavirsko kot diatonično, električno, klasično in bas kitaro ter banjo. Poskusil sem tudi bobne in tolkala, zadnje čase pa se brez večjih rezultatov ukvarjam z violino, saj imam doma staro dedkovo zbirko violin.

Znano je, da igraš tudi v bendu. S kom si igral doslej in v katerem bendu si zdaj?

Ko sem bil prav majhen, sem z Erikom Puričem, s katerim imam poseben bratovski odnos, ustvaril duet, v katerem sem jaz igral klaviature, on pa diatonično harmoniko. Kasneje sem sodeloval v raznih zamejskih ansamblih. Leta 2013 sem dobil ponudbo, da bi igral v manjšem lokalnem bendu v Sloveniji. Kasneje, ko sta nas slišali slovenski agenciji Media24 in Koda Events, je iz te nastala skupina Tequila. Od takrat naprej sem stopil na bolj profesionalno sceno igranja v bendu. Decembra 2019 sem igral za slovensko pevko Ines Erbus.

V koliko državah si doslej koncertiral?

Bodisi v sklopu klavirja kot benda sem doslej koncertiral v dvanajstih državah. Ko nisem še bil niti polnoleten, smo leta 2016 s Tequilo imeli prvi koncert v Stožicah, v Ljubljani. Dve leti kasneje smo vedno na isti lokaciji imeli največji koncert, saj smo igrali pred kar 14.000 gledalci. V Ljubljani smo na Kardeljevi ploščadi leta 2017 imeli naš tretji največji koncert. Letno smo izvajali od sedemdeset do devetdeset koncertov.

Kako je vplival covid-19 na tvojo kariero?

Nasplošno kot glasbenik, ki najraje igra v živo, je pandemija uničila vse. Vsi koncerti so bili odpovedani, in mislim, da večjih koncertov, na kakršne sem bil vajen, žal še veliko časa ne bo. Vsekakor glasbo še vedno podajam, oblika pa, v kateri to delam, je čisto drugačna in slabša. V letu 2020 bi morali z Ines imeti kar 103 koncerte, v štirih različnih državah, česar seveda ni bilo mogoče izvesti.

Kako si podajal glasbo v tem času?

Naj najprej omenim, da sem skoraj pred dvema letoma začel producirati za druge glasbenike ali pevce. Danes je o tem veliko povpraševanja, saj poslušaš in interpretiraš umetniške želje drugih, nato pa jim posnameš razne parte, napišeš transkripcijo ali aranžma in podobno. V zadnjem obdobju sem v glavnem produciral pesmi za Ines, posnel sem veliko klavirskih partov in tudi drugih inštrumentov za glasbenike iz Skandinavije, ki je danes center elektronske glasbe, iz Anglije in tudi Amerike. Z Erikom Puričem, znanim tudi kot Johnny Reed, sva prejšnje leto posnela pesmi Our tree in I’m coming home. Erika poznam že od rosno mladih let, zato imam z njim poseben odnos. Moram reči, da je on umetniško zelo zrel. Obenem ima zelo jasne ideje, zaradi tega se hitro razumeva.

Kdo so tvoji vzorniki?

Zrasel sem z Avseniki, od katerih še zdaj črpam ideje. Kar se tiče klavirja, imam za zgled Stefana Bollanija. Švedski DJ, remikser in glasbeni producent Avicii mi je odprl oči v nov diskografski svet in še danes je zame velik vzornik. Zelo cenim Chainsmokerse zaradi njihove harmonične odprtosti in spretnosti prenašanja vintage glasbe v digitalno obliko, zaradi istega razloga sledim tudi skandinavskemu klaviaturistu in producentu Lennu. Občudujem tudi Coldplayje, J-Balvina in Calvina Harrisa. Neverjetno, a resnično, zelo cenim tudi Fabia Rovazzija, ki se je v letih znal uveljaviti na različnih umetniških področjih.

Kateri so tvoji načrti in cilji za prihodnje?

Najprej si želim, da bi se čim prej vrnili v stanje pred pandemijo. Nadaljeval bom v producentstvu, rad pa bi ustanovil svoje glasbeno podjetje. Razmišljal sem tudi, da bi  opravil diplomo v jazz klavirju. Moj cilj pa je čim več in vsestransko napredovati v glasbenem svetu producentstva in proizvajanju lastnih produktov.

Kaj svetuješ mladim, ki bi se radi vključili v širši svet glasbe?

Nasvet, ki so mi ga drugi večkrat dali in ga tudi jaz lahko posredujem, je ta, da se je treba truditi in verjeti vase in v to, kar delaš. Najpomembnejše pa je vztrajati.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme