“Najlepše je, ko veš, da si dobro sodil lepo in težko tekmo’’

Piše: Anastazija Pertot

POGOVOR Veronica Moro, sodnica na odbojkarskih tekmah

V minulem letu je pandemija prekinila veliko dejavnosti, med temi seveda tudi športnih. Veliko tekem so prenesli, še več pa popolnoma zbrisali. Pogovorili smo se z Veronico Moro, mladim dekletom, doma iz Devina, ki v prostem času sodi odbojkarske tekme. Veronica je že od mladih nog igrala odbojko, pred nekaj leti pa se je odločila, da bo opravila tečaj in postala sodnica.

Veronica, povej nam kaj o sebi!

Obiskovala sem višjo šolo Franceta Prešerna v Trstu, in sicer znanstveno smer. Kasneje sem začela študij ekonomije na tržaški univerzi. To še zdaj obiskujem. Že vrsto let sem sodnica na odbojkarskih tekmah, tu pa tam najdem še kakšno začasno zaposlitev.

Kako se je pravzaprav začelo to tvoje zanimanje za sojenje na tekmah?

Vse se je začelo zato, ker sem igrala odbojko, in sicer prvenstvo prve divizije pri društvu Sokol v Nabrežini. Na Facebooku sem brala, da odbojkarska zveza ponuja brezplačni tečaj za sodnike. Želela sem ga opraviti, zato sem se takoj prijavila. Ob koncu tečaja sem opravila izpit in začela soditi prve tekme. To me je zelo navduševalo, tako da sem kar nadaljevala. Spoznavala sem vedno več novih ljudi, nabrala sem si veliko novih izkušenj, tako da rade volje nadaljujem in bom gotovo še nadaljevala.

Kako to, da nisi več igrala odbojke? Mislim, da bi lahko   še igrala in bila sodnica, ali ne?

Minilo je že pet let, odkar sem postala sodnica, in prva tri leta sem kljub temu še igrala odbojko. A bilo je res nekoliko težko. Gotovo bi lahko še nadaljevala, a poleg tega, da je bilo še precej naporno, nisem smela soditi na tekmah svojega društva in na prvenstvu prve divizije, na katerem sem takrat igrala. Ko sem začela soditi na deželni ravni, so tekme postajale težje in sem se nanje morala voziti tudi zelo daleč. Tako da je postalo res naporno usklajevati študij, igranje in sojenje. Kljub temu pa sem zelo vesela svoje izbire: izbrala sem pravo stran telovadnice.

Kaj si morala opraviti, da si prišla do sedanjega nivoja?

Opravila sem tečaj za sodnike, na koncu tega izpit iz teorije, in sicer prvo pisni del, kasneje pa ustni. Po opravljenem izpitu pa je treba soditi pet tekem pod nadzorstvom tutorja. Če vse to uspešno opraviš, lahko postaneš sodnik. Po tistih prvih petih tekmah pa moraš nadaljevati sam. Nobenega izpita ni več, razen če ne želiš soditi B lige. To se pravi, da na začetku sodiš tekme na območni ravni, tu pri nas sta to Trst in Gorica, kjer so vsi sodniki na istem nivoju. Kasneje pa napreduješ na deželno raven, kjer lahko sodiš tekme do prvenstva C lige; tu pa smo sodniki v določeni kategoriji. Te kategorije so A, B, C in D. Prva, v katero vstopiš po območni ravni, je kategorija D, potem napreduješ do kategorije A. Jaz zdaj spadam v kategorijo B. Napreduješ lahko samo z izkušnjo in dobrim sojenjem tekem. Ni nobenih izpitov, izpiti so tekme same, na katere pridejo opazovalci, ki te gledajo in preverjajo tvoje delo. Na podlagi tega ti lahko dodelijo zahtevnejše tekme. Ko pa napreduješ do kategorije A, te lahko izberejo za sojenje v B ligi, ki je na državni ravni.

Na katerem prvenstvu lahko najprej sodiš?

Po navadi vsak prične soditi v prvenstvu under 16, toda letos so zaradi večjih sprememb začeli v prvenstvu under 15. Včasih lahko tudi na tekmah z mlajšimi igralci. Jaz sem začela na tekmah prvenstva U16, sodila sem pet tekem in kasneje prešla na U18, na drugo divizijo in tako naprej. Zdaj sodim na tekmah U19; postala sem tudi tutor. Ko napreduješ in imaš več izkušenj, postaneš avtomatično tutor. Zveza in tudi območni odbor želita, da vsakdo sodeluje čim več in na najboljši način. Zelo cenita dejstvo, da ostaneš na razpolago in pomagaš pri katerikoli pobudi.

Katera je bila najpomembnejša in najlepša tekma, na kateri si sodila?

Ne bi vedela, katera tekma je bila najpomembnejša, ker je vsaka pomembna. Veliko tekem je lepih in pomembnih, predvsem so pomembne tiste za napredovanje in obstanek, ker se na teh igralci najbolj potrudijo in je vse zelo borbeno. Sodila sem tudi na finalnih tekmah za območni naslov. Lani pred pandemijo sem začela soditi žensko in moško prvenstvo C lige, potem pa se je, kot vemo, vse ustavilo. Letos sem to ponovno začela, toda sama. V prvenstvu C lige sta po navadi dva sodnika, toda samo v določenih primerih, kot na primer ob koncu prvenstva, ko so težje tekme, ali pa tudi takrat, ko sodniki vedo, da ekipi nista v prav  dobrih odnosih.

Biti sodnik ni lahko. Kakšne so najlepše, najboljše plati tega dela in kakšne najslabše?

Najgrše je takrat, ko se vsi razjezijo nate in razburijo. Če pri tem imajo prav, je še slabše, če pa zgrešijo, je prava nadloga. Sodnik lahko zgreši, je normalno: vsi lahko zgrešimo. Nekateri trenutki in napake med tekmo so res težki. Slabo je tudi, ko se publika razburi, se jezi na sodnika, a vsekakor brez smisla. To pa se, k sreči, ne dogaja tako pogostoma. Najlepše pa je, ko veš, da si dobro sodil lepo in težko tekmo. Lepo je tudi se družiti z drugimi sodniki, biti v dobri družbi, soditi tekmo v dveh ali treh, ko smo dva  sodnika in še zapisnikar.

Na katerih tekmah pa navadno sodiš? Samo na ženskih ali tudi moških?

To je seveda odvisno, na kateri stopnji si kot sodnik. Če si na nižji stopnji, boš sodil večinoma na tekmah ženskih ekip. To zato, ker je na območni ravni veliko več ženskih ekip in zelo malo moških. Vsa moška mladinska prvenstva spadajo k deželni ravni. Sama sodim bolj pogosto na tekmah ženskih ekip, a letos je situacija malo komplicirana zaradi pandemije. Ne smemo se veliko premikati po deželi, prav zaradi varnostnih ukrepov. Kot sem prej povedala, tu pri nas ni veliko moških ekip, tako da zdaj sodim večinoma na tekmah ženskih ekip. Med tekmami moških in ženskih ekip je vidna precejšnja razlika, zlasti pri načinu igre. Moška igra sloni bolj na moči in hitrosti, medtem ko je pri ženskah igra oziroma akcija daljša. Moške tekme imajo za težje, tako da je potrebna večja izkušnja.

Zdaj sicer je veliko prvenstev prekinjenih … Ali si ali boš vseeno morda sodila na kakšni  tekmi?

V preteklem oktobru, ko bi se morala začeti vsa prvenstva, sem sodila na tekmi za deželni pokal. Potem pa se je vse prekinilo in sem ponovno sodila komaj letos v marcu. Po tej tekmi so se prvenstva ponovno zamrznila, zdaj pa so se spet začela in mislim, da se bodo nadaljevala do konca. Pred nekaj tedni sem sodila na kar štirih tekmah, zdaj pa bo jih bo vedno več.

Ali italijanska odbojkarska zveza veliko vlaga v mlade, ki bi radi postali odbojkarski sodniki? Kako?

Mislim, da FIPAV, to je italijanska odbojkarska zveza, res veliko cilja na mlade. Pogostoma organizira razne tečaje za sodnike, trenerje ali zapisnikarje. Na te tečaje se vpisuje veliko mladih, ki nato nadaljujejo to pot, ker se za to res navdušijo. Vem, da je pred kratkim zveza sklenila, da bodo taki tečaji, na primer za sodnike, veljali kot praktično izobraževanje dijakov na delovnem mestu. S temi tečaji je zveza v zadnjih letih pridobila res veliko sodnikov.

Kako pa je s publiko in starši igralcev? Včasih ne razumejo sodnikovih ukrepov in se z njimi ne strinjajo.

Po pravici povedano, odbojka nima večjih problemov s publiko in starši. Pri večini ekip je sicer vedno kdo izmed staršev, ki se razburi ali pa misli, da je njegov otrok  najboljši na igrišču. A to se ne dogaja pogosto. Če pa pride do tega, je jasno, da se taka oseba ni nikoli ukvarjala s kakim športom. V zadnjih letih se je situacija tudi s tega vidika zelo izboljšala. Ni več takih dogodkov, kot so bili pred leti, ko sem sama igrala na mladinskih prvenstvih.

Kakšna je najboljša rešitev ali odločitev, če pride do takih izpadov jeze?

V takih primerih ni nobene boljše izbire, ker sodnik nima kontrole nad publiko. Lahko zapiše vse, kar je slišal, in to javi nadrejenemu sodniku, ta pa potrdi veljavnost tekme. Sodnik nima namreč nobene moči nad tem, kar ne spada v tekmo. Pri tem odloča nadrejeni sodnik. Ta odloča na podlagi tega, kar sama zapišem, in včasih društvu naloži globo zaradi nekorektnega obnašanja občinstva.

Kako pa sprejme moška ekipa žensko sodnico?

Po mojem mnenju so polemike vedno enake, ne glede na to, če je sodnik moški ali ženska. Morda je lahko kak problem pri mlajših igralcih, a samo zaradi starosti, ker so še najstniki. Razen tega pa mislim, da ni nobenega problema; sama nisem nikoli imela težav. Moški so mirni, ni nič podobnega kot pri nogometu. Morda žalitve na moj račun prihajajo bolj iz ženskih kot moških ust. A večinoma res ni nobenega problema.

Veronica, na kateri tekmi in med katerima ekipama ter na kateri ravni bi rada sodila?

Ciljam, seveda, na najvišjo raven. Rada bi sodila na moški tekmi, npr. na finalu za državni naslov. Višje od tega so le olimpijade. Mojega “šefa” so letos izbrali za zastopnika italijanskih sodnikov na olimpijadi, in to je najpomembnejše priznanje, ki ga lahko dobi sodnik.

Treba je vedno ciljati na najvišje.

Misliš, da bi lahko to kdaj doživela tudi sama? Ali bi morala poleg tega imeti tudi kakšno drugo delo?

Žal, nihče ne živi samo od tega, niti najpomembnejši sodniki v Italiji. Treba je imeti tako službo, ob kateri imaš dovolj prostega časa, predvsem ob koncih tedna. Dokler mi bo uspelo, bom gotovo nadaljevala, in mislim, da se prav hitro ne bom naveličala.

Kaj te čaka v prihodnosti? Še kak drug tečaj ali izpit?

Čaka me veliko tekem in upam, da bom imela možnost soditi na kaki finalni tekmi. Najbolj pa pričakujem turnirje, take mednarodne, ki trajajo več dni. Na takih turnirjih se zabavaš, spoznaš nove ljudi, sodiš na lepih tekmah z dobrimi ekipami … Tu pri nas v deželi, npr. v Pordenonu, traja več dni vsakoletni turnir “Cornacchia”; udeležujejo se ga ekipe s celega sveta. Ta je res lepa izkušnja, se zabavaš in naučiš veliko novega. Žal pa letos verjetno takih turnirjev ne bo, a vseeno upam, da se bo kaj spremenilo in da se jih bom lahko udeležila.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme