Najboljša reklama so zveste, zadovoljne stranke

Piše: Matevž Čotar Fotografije:

Pogovor: Aleksandra in Tanja Skerlavai

V središču Trsta, točneje v ulici Battisti št. 2, že vrsto let deluje majhna slovenska draguljarna, ki je skrbno in profesionalno organizirana. Ko vstopimo, takoj zadihamo domače in prijazno ozračje, za katerega poskrbita vedno nasmejani sestri Aleksandra in Tanja Skerlavai, doma z Opčin.

Kako je nastala draguljarna?

Aleksandra: Oče Alfredo je opravljal delo zlatarja kar 65 let in bi še nadaljeval, če bi ga ne prepričali, naj se malo umiri (smeh op. a.). Delavnico je imel v ulici Toti v Trstu. To je bila majhna delavnica, kjer je delal razna opravila in popravila za posameznike, a tudi za druge zlatarne, draguljarne in trgovine v Trstu.

Tanja: Ko sva z Aleksandro končali višjo šolo, in sicer jaz učiteljišče, ona pa trgovsko, sva takoj odločili, da bova pomagali očetu v delavnici in od takrat tudi začeli spoznavati svet zlata, draguljev, ur in vseh povezanih predmetov.

A.S.: Leta 1994 je neka naša stranka prodajala majhno urarno prav na tem prostoru, kjer smo zdaj, in tako smo se odločili, da jo prevzamemo. Nekoliko smo zvečali prostore in jih popolnoma prenovili, saj je bila prejšnja trgovina odprta že od leta 1927. Tako se je začela naša skupna družinska dogodivščina.

Sta edini uslužbenki? Kakšno ponudbo imate? Delavnica deluje še?

A.S.: V trgovini sva zaposleni le midve. Oče se je upokojil in staro delavnico v ulici Toti smo pred kratkim tudi prodali. Zdaj opravljamo popravila in razne posege kar v prostorih trgovine, kjer sva si uredili tudi novo delavnico. Nudimo namreč asistenco za popravilo ur, zlata, srebra in tudi zbiramo bisere, popravljamo oz. na novo sestavljamo ogrlice ter graviramo črke in podobe na razne podlage. Tako bi lahko rekli, da je področje naše dejavnosti oz. ponudbe kar široko.

T.S.: Poleg klasičnih zlatih nakitov (zdaj veliko tudi srebrnih) in raznih draguljev imamo tudi ure in veliko dragocenih predmetov, kot npr. posode, okvire in slike za razne priložnosti, kot so poroke, birme, razne obletnice ipd.

Kako sta se v letih spremenila delo in ponudba?

T.S.: Ko smo kupili trgovino leta 1994, je že začel ta sektor malo upadati, ni bilo več toliko prometa kot v prejšnjem desetletju. Prva leta je bilo še kar cvetoče, potem pa se je z gospodarsko krizo kar zmanjšalo povpraševanje.

A.S.: V letih je cena zlata in srebra zelo poskočila, blaginja ljudi se je ponekod tudi znižala, zato smo spremenili ponudbo, da smo v koraku s časom. Srebro je postalo zelo popularno in je zato tudi povpraševanje po njem večje. Cene so se znatno spremenile. Včasih je bilo normalno kupiti zlate uhane, zapestnice in ogrlice. Zdaj pa kupujemo srebro s podobno ceno ali celo višjo, kot smo nekoč kupovali zlate izdelke. Cene in ponudba so pač prilagojene časom in svetovnim težnjam.

Katere stranke prihajajo k vam? Je pri mlajših generacijah še zanimanje za dragulje?

T.S.: Mi že od vsega začetka zelo skrbimo za svoje stranke, ki jih poznamo, zato tudi vedo, da se lahko na nas popolnoma zanesejo. Naše delo je delikatno in zelo osebno, saj med stranko in prodajalcem nastane odnos, ki ga ne moremo občutiti v kakšnih večjih nakupovalnih centrih. Tako imamo zveste stranke, ki živijo v Trstu, in res veliko iz okolice Trsta oz. s Krasa in iz Istre. Ti kupci nas radi pridejo obiskovat v mesto in so vedno zadovoljni s ponudbo in nakupom. Naša reklama so v bistvu zveste stranke, ki večkrat posredujejo pozitivne ocene drugim znancem in mlajšim generacijam. To je največji vir naše reklame, saj velike izložbe s pogledom na cesto nimamo.

A.S.: Tudi mladi radi obiskujejo trgovino, čeprav v manjši meri kot včasih, saj jih zdaj zanima bolj tehnika. Še vedno pa se pojavijo predvsem za kakšna darila za določene priložnosti, kot so diplome ali obletnice.

Kako ste doživljali zadnje leto, ki ga je zaznamovala pandemija?

A.S.: Ozračje je bilo v zadnjem letu zelo žalostno, skrb vzbujajoče in neprijetno, predvsem ko smo bili v rdeči coni. Trgovina je bila takrat popolnoma zaprta in se ji nismo upali niti približati. Zakaj? Imamo znanca, ki ima draguljarno z velikimi izložbami tukaj v bližini; med rdečo cono si je želel le zagotoviti, da je s prostori in izložbami vse prav. Sile javnega reda so ga takoj opazile in ga oglobile, čeprav ni odprl trgovine, da bi posloval.

T.S.: Zapiranje in odpiranje, splošna negotovost ter stalno spreminjanje odlokov niso bili prijetni. Lani smo bili zaprti celo pomlad, potem spet ob koncu decembra, a najbolj nesmiselno je bilo letos enomesečno zaprtje med marcem in aprilom, ko so dovolili poslovanje le nekaterim trgovinam, kar je bilo brez vsake logike. Ko se človek trudi, da bi delal tudi v izrednih razmerah in poskrbi za maske, razkužilo ob vhodu, omejen vstop v trgovino in redno sanifikacijo prostorov, ostane namreč precej razočaran, če ga tudi v takih razmerah še vedno ovirajo.

Zdaj pa se je na srečo zdravstveno stanje nekoliko izboljšalo … Občutite, da so se ukrepi nekoliko sprostili?

T.S.: Ja, po mestu je spet živahno. Zdaj  so po dolgem času spet obhajila, poroke in razna praznovanja, zato smo začutili spet neko “normalnost” pri vsakdanjem življenju in tudi pri poslovanju. Upamo, da bo tako tudi ostalo.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme