“Najbolj mi je všeč fizični proces razvijanja fotografije”

Piše: Samuel Devetak

Danijel Bukovec je mlad študent, ki se že nekaj let rad ukvarja z analogno fotografijo. Sodeluje tudi pri ustvarjanju videoposnetkov, kjer daje svoj tehnični in umetniški doprinos. Ker ima zanimiv pogled na sredstva za umetniško ustvarjanje in na stare predmete, za katere poudarja, da imajo pomembno vlogo v vsakdanjem življenju, sem se z njim srečal na kavi za prijateljski pogovor.

Predstavi se našim bralcem. Kaj študiraš? S čim se še ukvarjaš poleg študija?

Ime mi je Danijel Bukovec, star sem 20 let in živim v Gorici. Že drugo leto študiram politične vede na univerzi v Trstu. Pred dvema letoma sem diplomiral na klasičnem liceju Primož Trubar v Gorici. Poleg študija, ki zajema večino mojega časa, skušam gojiti nekaj svojih zanimanj, od katerih je analogna fotografija moj najljubši konjiček. Zelo mi je všeč se ukvarjati tudi z mehaniko in zgodovino, še predvsem, kadar mi uspe združiti ti dve področji, na primer ko vozim stare avtomobile ali uporabljam analogne fotoaparate in gramofone.

Kako to, da se kot 20-letni fant ukvarjaš z analogno fotografijo danes, ko je digitalna tehnologija dosegla zelo visoko stopnjo na tem področju?

Menim, da je digitalna fotografija danes že tako univerzalna, da jo vsi uporabljajo. V zadnjih letih je vedno več mladih navdušenih prav za analogno fotografijo iz preprostega razloga, ker niso nikoli imeli stika s to strujo vizualne umetnosti in se v to podajajo iz lastnega zanimanja. Nekaj ljudi se iz digitalnega sveta vrača v analognega tudi zato, ker menijo, da je proces nastajanja in izdelave digitalne fotografije preveč preprost in zato dolgočasen. Prav proces fizičnega razvijanja fotografije je to, kar mi je najbolj všeč, saj imaš popolno kontrolo nad svojim izdelkom, ker lahko spremeniš veliko stvari, na primer osvetlitev, barve ipd. Zanimivo je, da če so slike res kakovostno izdelane, lahko trajajo tudi nekaj stoletij.

Kje si dobil oz. kdo ti je posredoval to ljubezen do fotografije?

K temu je delno pripomoglo zanimanje za mehaniko. Že od mladih nog sem na družinskih potovanjih vedno rad držal v rokah mamin fotografski aparat. Vedno sta mi bila všeč analogni postopek in dejstvo, da fotografije izdelaš ročno, saj na ta način lahko daš končnemu izdelku izredno pristen in oseben doprinos.

Kaj najraje fotografiraš?

Ne bi rekel, da imam pri fotografiranju en sam subjekt. Večkrat slikam, kar me v nekem trenutku najbolj priteguje – to je lahko pokrajina, obraz, kotiček itd. Če bi moral stkati rdečo nit svojih najbolj uspelih fotografij, je moj “stil” street photography oz. mestna, ulična fotografija. Za moje delovanje je na sploh značilno to, da dobim navdih v trenutku, spontano; tudi zaradi tega se ne udeležujem javnih fotografskih natečajev ali tekmovanj, pri katerih je tematika oz. subjekt že vnaprej določen – ne bi mi uspelo se izkazati v subjektu ali tematiki, ki so jo drugi izbrali zame.

Katere misliš, da so prednosti, katere pa pomanjkljivosti analognega in digitalnega fotografiranja?

Digitalna fotografija je izredno ugodna za komercialno/trgovske namene, za objavljanje na spletu, uporabniku je tudi prijaznejša. Po drugi strani pa, ker je lažje vzeti pametni telefon iz žepa in nekaj slikati, fotografija izgubi pomen, saj je le ena izmed mnogih in je proces nastajanja le-te res hiter in preprost. Res pa je tudi, da  so se v zadnjih časih kamere na pametnih telefonih izredno razvile, kar je ošibilo trg fotografskih aparatov. Podjetje Olympus je npr. v prejšnjem mesecu objavilo vest, da bo prenehalo proizvodnjo fotoaparatov zaradi previsoke konkurence s pametnimi telefoni. Ena možna rešitev bi bila ta, da bi podjetja proizvajala kamere prav za pametne telefone, kot to že nekaj let dela nemško podjetje Leica. Druga rešitev je prehod na drugo področje vizualnega ustvarjanja, na primer grafika, reklame, tisk – kot je naredilo podjetje Kodak, da bi se rešilo stečaja.

Fotograf, ki uporablja analogni fotoaparat, nima možnosti ogleda fotografij, kar je po drugi strani mogoče pri digitalnih fotoaparatih. To je po eni strani prednost, saj če fotografiraš skozi analogno lečo, pridobiš kritično oko in si bolj pazljiv pri kompoziciji, osvetlitvi fotografije.

Vedno bolj prehajamo v digitalni svet, kar je s praktičnega in komercialnega vidika koristno za napredek; osebno pa skušam čim več ohranjati “mehanične postopke življenja”, ker to bolj odgovarja mojim okusom – analogna fotografija je konkreten primer tega. Ta način delovanja mi nudi veliko več zadoščenja, ker od mene terja več truda za doseganje končnega izdelka.

Ukvarjaš se tudi z videoposnetki. S kom največ sodeluješ?

Da, večkrat sodelujem z nekdanjima sošolcema in prijateljema Alexom Faganelom in Janom Devetakom. Z njima sem se veliko naučil o filmografiji ter pridobil dodatno spodbudo za poglobitev znanja fotografije. Pri tehničnih postopkih ustvarjanja filma in fotografije je veliko sorodnosti, zato sem pridobljeno znanje prenesel tudi v to, kar delam.

Nameravaš ohraniti fotografijo le kot konjiček ali od tega nekega dne morda tudi živeti?

Gotovo je to lahko kompetenca, za katero upam, da bo še kdaj prišla prav. Da bi postal fotograf, ni moj prvenstveni cilj; gotovo pa je, da ne bom prenehal ustvarjati, tudi ko bom zaposlen na katerem koli drugem področju.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme