Najbolj me je pretreslo, ko so ljudje umirali sami

Piše: P. in

Pogovor / Dr. Irena Tavčar o pandemiji covida-19

Naša slovenska skupnost ima v svoji sredini izredno zdravnico, dr. Ireno Tavčar, za katero je verjetno najbolj značilno, da svojo poklicno strokovnost združuje s humanim ali prijaznim pristopom do ljudi in pacientov (kar je za pacienta izredno pomembno).

Že v času študijskih let je dr. Irena Tavčar z odličnostjo opravila vse, česarkoli se je lotila. Ko je študirala medicino in študij v roku dokončala, je istočasno študirala tudi harmoniko, hkrati pa je dosegala v športu – v atletiki – v državnem merilu vrhunske rezultate. Bila je med najboljšimi metalci krogle v italijanski reprezentanci.

Tudi na področju medicine lahko dr. Ireno Tavčar uvrstimo med nadpovprečne zdravnice. Med njenimi pacienti so tudi nekatere znane osebnosti, ki ne morejo prehvaliti njene strokovnosti in njene humanosti. O tem govori tudi dejstvo, da se stalno izpopolnjuje in ima dve specializaciji: specializacijo v športni medicini in kardiologiji. Za diplomsko nalogo je opravila raziskavo o prehrani, za ta argument se je še dalje zanimala in je o njem večkrat predavala.

V dramatičnem času epidemije covida-19 je sprejela izziv in se ponudila za delo na oddelku, kjer sprejemajo bolnike, ki so oboleli za koronavirusom. Glede na to, da je bilo ne samo v italijanskem in slovenskem, pač pa tudi v svetovnem merilu res veliko število žrtev prav med zdravstvenim osebjem, je bilo njeno dejanje res pogumno in plemenito.

Dr. Tavčar, kaj bi lahko povedali o svojih izkušnjah, odkar delate na oddelku za zdravljenje bolnikov s covidom-19? Kako je do vaše odločitve prišlo?

Marca lani je bila ob izbruhu pandemije potreba po pomoči. Nekateri (med temi sem bila tudi jaz) smo se prijavili za delo z bolniki, obolelinimi za covidom-19. Bili smo na razpolago na oddelku s temi bolniki, ker je bila tam velika potreba.

Vzroki, da sem se za to odločila, so prav v tem, da smo izvedeli, v kakšni stiski so bili takrat kolegi zdravniki v Lombardiji in Venetu, kjer so imeli ogromno dela in sploh niso imeli počitka. Čeprav takrat tu še nismo imeli neposrednega stika z boleznijo, smo čutili, da je prav, da tudi mi pomagamo, če bi se tudi v Trstu poslabšale razmere.

Prijavila sem se pri svojem primariju in rekla, da če potrebujejo pomoč, sem na razpolago. V enem tednu je potem vse skupaj počilo tudi pri nas; tiste, ki smo se prijavili, so vprašali, ali smo še vedno na razpolago, ali smo s tem mislili resno, ali samo “na papirju”. In tako se je začelo.

Vi imate torej v tem zadnjem obdobju neposreden stik z bolniki, ki so oboleli za covidom-19 in delate z njimi.

Že marca sem začela delati na oddelku v bolnišnici Maggiore, na geriatriji, ki je takrat postala “oddelek covid”, saj je veliko bolnikov zbolelo za koronavirusom prav na tem oddelku. Imela sem nočne izmene. Tako sem imela že takrat neposreden stik z bolniki, ki so imeli covid-19 in so umirali. Takrat so se z boleznijo ukvarjali bolj na internističnih oddelkih. Aprila pa smo v Trstu začeli sodelovati tudi s pnevmologi – na subintenzivni pnevmološki terapiji na Katinari.

Bolniki, ki imajo covid, namreč potrebujejo ventilacijo, pacientu vtaknemo kanulo v sapnik, da pride zrak v pljuča skoraj direktno.

Nudimo jim pomoč z maskami ali, kot ste videli po televiziji, z nekakšnimi “lonci”, ki jim jih dajemo na glavo, da lahko dihajo pod pritiskom; pacienti so pri tem zbujeni in ne spijo. (medtem ko morajo na intenzivni ali pri anesteziji spati, če jim vtaknemo cevko v sapnik).

Aprila smo torej delali v ekipi zdravnikov: pnevmologi ob pomoči dveh kardiologov. Pogoji še niso bili idealni – pacienti pa so kar prihajali …

Ko se je val obolenj ponovil oktobra, pa je bilo vse lepše urejeno. Od januarja vse deluje že dosti bolj organizirano.

Hvala Bogu se niste okužili. Kako vam je to uspelo?

Če delaš prav na oddelku z bolniki s covidom, si tam pravzaprav zelo zaščiten.

Imaš obleke iz plastične mase, si popolnoma pokrit, imaš tri pare rokavic, imaš masko, očala, ščit pred obrazom, tudi čevlji so pokriti. Torej si popolnoma pokrit! Poleg tega stalno menjuješ rokavice. Tudi prezračitev je drugačna: stalno prezračujejo, pritisk v sobah je pozitiven, tako da se virus ne prenaša po ambientu. Tudi čiščenje je zelo pogosto. Kdor je bil na oddelku, ima bris vsak teden ali tudi vsake 3 dni – smo stalno na opazovanju.

Tam sem torej najbolj gotova. Nevarno pa je zunaj. Kot kardiolog si gotovo bolj izpostavljen, ker ne veš, koga pregleduješ. Torej je pomembno, da pazim predvsem izven tega oddelka, ko npr. delam kot kardiolog ali če npr. grem na prvo pomoč. Vedno si je treba umivati roke, si zaščititi obraz z masko in se ničesar ne dotakniti. To je zelo važno, to niso le besede. Zunaj se je treba zaščititi prav tako.

Zakaj pa je bil tako visok odstotek obolelih in žrtev prav med sanitarnim osebjem?

Na začetku je to bilo zato, ker ljudje niso še poznali virusa. Domači zdravniki so se npr. podajali na domove pacientov; to je bilo gotovo zelo nevarno. Covid so najprej podcenjevali in obravnavali kot navadno gripo, za katero je nizka možnost, da se poslabša in da zaradi tega umreš.

(Pri nekaterih se sicer res pojavi v obliki navadne gripe ali še manj. Pri drugih pa se razplamti vnetje, ki se ga ne da kontrolirati in zaradi katerega ljudje umirajo). Seveda so bili zdravniki in bolničarji najbolj izpostavljeni, ker so imeli največ stika z bolnimi. Takrat niso bili dovolj osveščeni glede zaščite.

Je to travmatična izkušnja?

Da, to je bila travmatična izkušnja. Najbolj me je pretresla prav izolacija, v katero so pacienti prisiljeni. To je bilo najtežje sprejeti.

Najbolj me je prizadelo, ko sem morala gledati, da so ljudje umirali sami. Kolikor smo mogli, smo pomagali. Velikokrat pa zdravstveno osebje ni bilo nujno zraven; če ni bilo njih, so umirali sami. Seveda jih skušamo spremljati, biti zraven pri zadnjem izdihljaju. Težko je, ko ugotovimo, da pacientu ni pomoči in ne moremo vztrajati s terapijami, ki ne pomagajo več in so za pacienta prehude.

Morda se tudi drugače dogaja, da človek umre sam v bolnišnici. Toda to, da je bila to nujnost, da sorodniki niso smeli biti tam – to me je najbolj prizadelo.

Vsak si odhajanje predstavlja ob bližini in prisotnosti svojih dragih – ti te spremljajo in so ob tebi. Imaš možnost poklicati duhovnika, da ti podeli sveto olje. Pri bolnikih s covidom pa to ni mogoče. Tudi če si umirajoči želi duhovnika, ne smemo klicati nikogar.

Presunilo me je tudi dejstvo, da tako dolgo niso smeli videti svojih sorodnikov. Včasih smo jim omogočili, da so se povezali po ekranu in tabletih.

Najbolj me je pretreslo, ko je sorodnik prosil, da bi svojega dragega videl po smrti vsaj na ekranu. To je bila tolažba, ki mu je nismo mogli odreči.

Kje najdete misel, ki se je sredi umiranja zaradi virusne pandemije lahko oklenete in vas notranje potolaži?

Navsezadnje je to moje delo. Potolažita me misel in zavest, da sem skušala vsem pomagati. Ko vem, da sem bila mnogim vsekakor v pomoč. Zavest, da sem tistim, ki sem jim pomagala, rešila življenje. Vidiš, da so ti ljudje res hvaležni. Ali ljudje, ki se te, tudi ko prideš na oddelek ves pokrit, razveselijo, te sprejmejo s hvaležnostjo! Tolaži me to, da imam odnos z ljudmi in da so mi hvaležni. To pomaga:  zavest, da sem komu pomagala!

Mislite, da smo ljudje imeli dovolj zaupanja v znanost in se držali navodil? Ali nismo grešili zaradi napuha, češ da vemo več kot zdravniška stroka, in smo celo širili dvom o njej? Bi lahko bila slika manj dramatična, ko bi ji bili zaupali in se držali navodil?

Nikakor ne razumem tistih, ki pravijo, da covid ne obstaja, da vse to ni res.

Žal še vedno nekateri ljudje to trdijo. Kaj hočemo? Ljudje so svobodni in lahko mislijo, kar hočejo.

Gotovo pa je tako gledanje imelo posledice, saj so zaradi neodgovornega obnašanja nekaterih drugi zboleli. Pozitivni na covid lahko namreč nevede raznašajo virus. S tem so prispevali, da je bilo število obolelih višje, kot bi bilo sicer. Teh ljudi se ne da prepričati, dokler osebno ne doživijo stika s covidom, dokler ga ne dobijo oni sami ali njihovi bližnji. Pa še v tem primeru skušajo nekateri negirati, češ da je bila le navadna gripa. Toda covid obstaja in je nevaren, čeprav se zelo različno obnaša in ga ne poznamo še popolnoma. Je zelo nalezljiv, po drugi strani se zelo različno razvije in kaže različne simptome: pri nekaterih osebah ne kaže nobenega znaka bolezni, pri drugih pa se razvije v zelo hudo bolezen.

Moramo reči, da je tudi na ravni odločitev nekaterih držav na začetku bilo storjenih nekaj hudih napak – razni državni voditelji niso ukrepali pravočasno, da bi zajezili pandemijo.

Na Švedskem so npr. trdili, da bomo vsi postali imuni, a so si nato premislili, saj so imeli zelo visok odstotek bolnikov in mrtvih.

Kaj bi svetovali navadnim laikom: ali se lahko zanesemo na znanost, na stroko in odkritja? Konkretno, ali lahko zaupamo cepivu (ki so ga izumili z neverjetno hitrostjo)?

Bili so res izredni. Zelo so se potrudili, da so v tako kratkem času izumili cepivo. Predvsem  pa se je prvič zgodilo, da so stvari hitro stekle tudi birokratsko.

Večkrat se je namreč v preteklosti že zgodilo, da zdravila zaradi birokratskih ovir niso mogla priti do ljudi.

Cepivo je varno: od vseh milijonov že cepljenih ljudi je le 11 ljudi zbolelo- (dobili so alergično reakcijo). Niti eden od teh pa ni umrl! To so objektivni podatki. Če hočemo biti popolnoma iskreni, moramo še povedati, da imajo sicer nekateri med tistimi, ki se drugič cepijo, vročino. Toda to ni nič hudega, saj se od vročine takoj ozdravi – to nikakor ni primerljivo s covidom.

Mislim, da se moramo vsi nujno cepiti. To je za zdaj edina rešitev, ki jo poznamo, dokler morda ne dobimo zdravil, ki bi bila dovolj učinkovita proti koronavirusu. Zdaj si sicer pomagamo s kortizonom, z antibiotiki (da ne pride do infekcij). Toda bolniki morajo ostati v bolnišnici vsaj mesec dni, da si opomorejo.

Papež Frančišek je rekel, da je cepljenje moralna dolžnost vsakega posameznika.

Seveda, če gledamo s tega vidika, je to naša moralna dolžnost. Mislim, da je prav, da ne mislimo samo nase, ampak tudi na druge, na družbo. Seveda, morali bi se cepiti vsi – po vsem svetu. V revne države so te dni poslali le 25 doz cepiva! Treba bo tudi to urediti. Ne moremo biti taki egoisti, treba bo poskrbeti, da dobijo cepivo prav vsi, po vsem svetu!

Verjamete tudi v pomoč, ki gre onkraj konkretnih, medicinskih zdravil in ki pripada duhovni sferi ali molitvi?

Opazila sem, da verni ljudje lažje prenašajo bolezen. Tisti, ki so verni, imajo oporo, imajo molitev, so bolj sproščeni. Zaupajo, da jim bo Nekdo, ki je nad zdravniki, pomagal;  zaupajo v Božjo voljo. To jim gotovo pomaga.

Pri bolnikih s koronavirusom je velik problem tudi ta, da so prisiljeni, da nosijo prej omenjene težke maske, da morajo biti obrnjeni na trebuh, kar je za nekatere zelo težko. Tisti, ki so verni, imajo gotovo nekaj več, kar jim pomaga pri prenašanju bolezni. Ti pacienti so bolj ubogljivi, prilagodljivi, pokorni temu, kar jim rečemo in svetujemo.

Zelo pomaga tudi molitev sorodnikov. Svojci ne morejo obiskati svojih sorodnikov v bolnišnici, zato jim ostaja le molitev. Menim, da bolnikom molitev sorodnikov gotovo pomaga; ne le njim, ampak tudi sorodnikom samim, saj jim ne preostane nič drugega; ničesar ne morejo storiti, razen to, da molijo. To jim je v olajšanje. Bolniki zaupajo, da so jim pomagale tudi molitve sorodnikov, to je vsekakor pozitivno. Kot pri vsaki bolezni – lažje jo je prenašati, če je zraven prisotna močna duhovnost.

Poleg tragedije, ki jo predstavlja visoko število mrtvih zaradi covida-19, obstaja še drug vidik izrednega stanja: številne posledice na psihološkem področju, ki so vidne predvsem ob drugem valu pandemije: stiska, strah, občutek nemoči, osamljenost, pomanjkanje socialnih stikov … 

Ljudje, ki imajo velike finančne probleme, so zelo obupani. Marsikoga to spravi v depresijo. Mnogi živijo od državnih subvencij. Največje obubožanje pa bo občutiti na psihološkem stanju ljudi. Mnogi so v tem obdobju gotovo doživeli depresijo.

Opazila sem, da so nekateri v taki stiski in strahu, da se avtoizolirajo in nočejo iti iz hiše.

Ne gredo niti v trgovino. Lahko bi se zaščitili z masko, z rokavicami, s tem, da bi si umili roke; tam bi vsaj srečali ljudi. Strah je prevzel marsikoga, mnogi se obnašajo popolnoma neracionalno. Drugi pa nasprotno trdijo, da ni nobene nevarnosti, in se nočejo držati preventivnih pravil.

Iz teh stisk bi se bilo treba izkopati, toda nekateri nimajo niti finančnih sredstev, da bi šli do zdravnika oz. psihologa.

Po vsem tem marsikoga prevzema obup, ker se mu zdi, da ni izhoda iz tega tunela, saj lahko v medijih dobivamo še vedno podatke o smrtih, o novih obolenjih.

Menim, da bi bilo treba, da bi prišla v javnost navodila, strategije psihoterapevtov, kako si pomagati s psihološkega stališča. Kako misliti pozitivno, kako misliti na svojo prihodnost, misliti na zdravje. Kako pomagati otroku, kako starejšemu, ki se počuti izoliranega. Ni dovolj, da ga potrepljamo po rami in mu rečemo: “Saj bo šlo mimo!” To mu ne pomaga.

Treba mu je pomagati na drug način, strokovno, z metodami, ki jih poznajo strokovnjaki.

Dramatičen je podatek, da so v porastu samomori med mladoletnimi, eden izmed glavnih vzrokov je prav pomanjkanje socialnih stikov.

Da, če pomislimo, smo prej imeli mnogo stikov, veliko, morda preveč, naenkrat pa nič. Nekateri otroci so bili na stalno druženje zelo navajeni in od njega odvisni. Vsi ti stiki so naenkrat umanjkali. Nekateri niso pripravljeni na to. Že prej so imeli nekateri starši težave z vzpostavitvijo dialoga z najstniki; zdaj, ko živijo v skoraj popolnoma telematičnem svetu, jim je še težje. Zdaj imajo še večje težave, najstniki včasih zgradijo pregrade, da se jim je težko približati, še bolj kot prej.

Pred koronavirusom so se mladi morda lahko razbremenili v družbi, s tem da so se povezovali z drugimi; zdaj imajo za družbo le starše, s katerimi nimajo navade govoriti, imeti dialog, stike.

Kdaj mislite, da se bomo rešili covida-19, in kaj svetujete med tem časom glede pažnje na zdravje, glede prehrane …?

Pomembno je, da znamo živeti čim bolj zdravo, da okrepimo svoj imunski sistem. Ne smemo omejevati gibanja, vsak dan je treba dobiti pol ure časa, da gremo ven na sprehod. Paziti moramo na prehrano: pojesti moramo čim več sadja in zelenjave, da dobimo mineralne snovi, ki krepijo naš imunski sistem in naše dobre bakterije, ki jih imamo v črevesju. Te nam pomagajo, da ostanemo splošno zdravi. Paziti moramo, da se ne zredimo, kajti opazila sem, da so najtežji bolniki – prav debeli bolniki. Ti najtežje ozdravijo. Pa tudi diabetični in tisti, ki imajo sladkorno bolezen, saj se jim še poviša sladkor v krvi.

Kdaj se bo pandemija končala? Morda, ko se bomo vsi planetarno cepili. Vendar je pomembno, da do tega pride povsod, po vsem svetu. Če se v nekaterih krajih ne bodo cepili, se pandemije ne bomo rešili. Mislim, da bo moralo iti mimo še vsaj eno leto.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme