Naj tudi v naši skupnosti zaživi srčna kultura!
Prešernova proslava, ki jo je Slovenska Vincencijeva konferenca priredila pred nedavnim, je potekala ob poeziji, in sicer takšni, kakršno je s svojim zanosom izbistril naš veliki France Prešeren, in takšni, kakršno je znal iz svoje globinske presežne ali, bolje, transcendentalno čuteče duše ustvariti tržaški pesnik Ivan Tavčar. Poglobljen kritičen vpogled v sporočilnost opusa obeh besednih umetnikov je po uvodnem pozdravu predsednice SVK Ivice Švab ponudila prof. Majda Cibic. Njeno izvajanje so mestoma dopolnjevale glasbena kulisa pianistke Alenke Cergol, ki je občinstvu ponudila repertoar Chopinovih in Griegovih skladb, in recitacije igralca Adriana Rustje.
Prof. Cibic je izhajala iz trditve, da so Prešernove misli silno aktualne tudi danes, ko smo v obdobju 'odvečnega': ko imamo namreč vsega preveč, pozabimo na medčloveške odnose. Predavateljica se je zato vprašala, kakšno je sploh stanje naše srčne kulture: citirala je besede zadnjega uvodnika, ki ga je pokojni g. Dušan Jakomin zapisal v Naš vestnik in v katerem je bridko ugotavljal, da predvsem v naši manjšinski sredini ni te srčne kulture. Šele potem, ko bo vsakdo odkril, kaj se skriva v njegovem srcu in s kakšnim bogastvom razpolaga, bo mogoče vzpostaviti iskren odnos do bližnjega. Nedvomno so bile Prešernu te dinamike še kako znane: pesnik iz Vrbe je bil človek univerzalnih razsežnosti in hkrati je negoval odnos do bližnjega ob izkazovanju svoje narodne pripadnosti. S svojo posebno, intimno govorico, ki se napaja ob studencu eksistencialnih vprašanj, se na obok slovenske poezije uvršča tudi Ivan Tavčar. Njegov opus, zlasti pa njegova jezikovna razsežnost, ki poleg slovenskega in italijanskega kulturnega miljeja (prvo pesniško zbirko je namreč izdal leta 1995 v italijanščini) sega tudi do nemškega okolja, kar daje njegovemu ustvarjanju poseben, v tem vidiku prešernovsko presežen kulturni razpon. Kot vzorec Tavčarjeve poezije je prof. Cibic vzela v poštev njegovo zadnjo pesniško zbirko Odselitev, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi in je leta 2013 prejela nagrado Vstajenje. Poezija je za Tavčarja ogledalo, v katerem se zrcali njegova duša, je varno zatočišče (celo oporišče) pred zagatnostjo vsakdana. V osmih vsebinskih sklopih začrta pesnik svoje popotovanje ali, bolje, romanje skozi življenje. Temeljnega pomena v tem razponu ni cilj, ki ga človek doseže, temveč pot sama, se pravi življenje, zemeljsko tavanje, ki je v njegovi percepciji prepojeno z vero in Božjo milostjo. To je okvir, ki človeka vodi v objem Večnosti.
IG
