“Naj svetloba zasveti vsem in v vseh!”

Piše: DD

Gorica / Janez Povše, Tema in svetloba

Svetloba je veselje, lepo počutje, predvsem pa lep odnos do sočloveka. Tema je mrkost, cinizem, slab odnos do sočloveka.

To je Janez Povše med drugim dejal, ko je na krstni predstavitvi dne 13. decembra v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici spregovoril o svoji pesniški zbirki Tema in svetloba, ki je pravkar izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. “To je zgodba boja za svetlobo, ki je prepoznanje, da smo vendar vsi eno”. Svetloba, ki bi ji lahko rekli tudi etika oz. dobro, se skozi zgodovino vendar krepi, “čeprav zelo počasi”. Zato je v pesniku prevladalo prepričanje v zmago svetlobe. “To je bistveno, močno”.

O idejnosti in sporočilnosti poezij je na lepo obiskanem in doživetem kulturnem večeru spregovorila Majda Cibic, avtorica spremne besede. Pesniška zbirka je izšla ob avtorjevem okroglem jubileju, je dejala; ostala bo kot “steber in spomenik” v naši literaturi, kot del naše kulture. Zbirka sloni vsebinsko na bipolarnih temeljih, na svetlobi in temi. Bipolarnost pa je prisotna tudi v slogu in strukturi pesmi: te nimajo ne naslovov ne ločil, velika začetnica je prisotna samo na začetku prvega verza. Po drugi strani je avtor vpet v tradicijo naše poezije; pogoste so besedne in glasovne figure, vse, kar spada v krog naše poetike. Le včasih zahaja v prosti verz. Poezije izražajo avtorjev odnos do časa in prostora ter njunega doživljanja. Nastale so v letih 2018-2019, torej pred pandemičnim časom. Že prva poezija govori o težkem času, ki ga ogrožajo socialni problemi, migrantska kriza, stiske ljudi na robu družbenega dogajanja. “Preveč je nasilja, brezbrižnosti”. Pesnik vidi dve poti: ko nas zajame strah, se odločimo za sovraštvo ali pa za milino, ki med ljudmi izniči nasprotja. Pot bratske ljubezni je veliko bolj človeška, zato se odloči za svetlobo. Po pesmih, ki izražajo socialno ogroženost, se pesnik predaja svetlobi. V prišlekih moramo spoznati svojega brata, trdi. V tem duhu se nadaljuje zbirka. “Naj zasije svetloba!” V svetlobi se namreč čuti bolj varnega, svetloba je vir zaupanja, miline, srčnosti, iskrenosti, ne nazadnje ljubezni. So pa tudi trenutki tesnobe, stiske, trpljenja. Tema je, ko je človek žalosten, ko se počuti malovrednega, ko začuti poraz, samoto, praznino. Zbirka je kot klaviatura, ki ima bele in črne tipke, je dejala urednica. Celotna kompozicija pa je neka harmonična skladba. V drugem delu knjižice je zaslediti neko sunkovitost: v pesmih se svetloba in tema verižno prepletata. Svetlobe avtor ne išče v sijočih poljanah, ampak v svoji duši in na splošno v duši vsakega človeka. Temo pa vidi, ko človek v sebi začuti grenkobo, ko samota pritiska k tlom. Urednico je nadalje presunil motiv naroda, ki ima dve duši, je razdvojen, ko “v grenkobi hira”. Naš narod je bil zgodovinsko razklan in razcepljen, danes je ta problem še poglobljen, je dodala. V pesmih je živ tudi univerzalni, ekološki problem: že desetletja uničujemo naravo, ki pa se nad nami maščuje. “Verjetno bo potrebno še kar nekaj časa, preden bomo zopet vzpostavili prijateljski stik z njo”. Zadnji del zbirke je Majda Cibic poimenovala “himnični pristop k svetlobi”. Če prej pesnik niha v bipolarnosti in ambivalentnosti, je v zadnjem delu odločen in jasen: točno se hoče preusmeriti na pot svetlobe. Svetloba je zanj “mir v duši, ko znova v njej rodi se harmonija in trpljenje smisla več ne ruši, umakne se strupena melanholija”. To začuti, ko smo vsi ljudje eno, ko imamo isto srce, ko plujemo v isti smeri. V valovanju med svetlim in temnim pristopom se pesnik zaveda, da svetloba ni del njegove duše, ampak od Boga. “Najvišji cilj te svetlobe je vera”. In vzklije upanje, da bo prihodnost z zlatimi zvezdami posejana. Takrat zavlada ljubezen, ki je v svetlobo ovita in je višek vsega. Molitev bo pripeljala človekovo dušo v odrešenje, takrat bo duša “odrešena in z nebeško srečo zlita”.

Predsednik GMD msgr. Renato Podbersič se je Povšetu zahvalil za “velik dar v adventnem času”. Že naslovnica, kjer skozi odprtino sije zlata barva, govori o pričakovanju. “Tema in svetloba sta vsebina stare in tudi nove zaveze, Svetloba je Odrešenik, ki nas rešuje teme”. To je tudi “teološka knjižica za tistega, ki išče v to smer”, je dodal, saj obenem nakazuje rešitve in nas nagovarja, da je svetlobo potrebno iskati skupaj.

Ivan Žerjal, ki je zbirko ilustriral in oblikoval, je povedal, da mu je bilo delo v veliko zadoščenje. Na platnici je estetsko zanimiv dodekaeder, nekaka zvezda, platonsko telo, simbol popolnosti, tudi svetlobe, ki pa s svojimi konicami lahko ponazarja tudi tesnobo, ki jo povzroča tema. Zlata barva pa pomeni duhovno razsežnost.

Janez Povše je v pogovoru z Maido Cibic med drugim povedal, da ob pisanju poezij v letih 2018-2019 ni imel v programu celotne vizije zbirke: je le izrazil stisko in to mu je prineslo veliko olajšanje, saj je kmalu spoznal, da mora svetlobo iskati v sebi. “Odprlo se je samoizpovedovanje”, prišlo je do prelivanja med svetlobo in temo, ki je vedno pričela vdirati, ko je svetloba prevladovala. Šlo je za pravi duhovni boj. Ta zgodba se je dogajala v njem, ko je prehajal iz enega duševanega stanja v drugo, iz ene pesmi v drugo. Pisanje ga je vodilo naprej, do vedno novih spoznanj. Pomembno je imeti dobre odnose do sočloveka, soseda, “vse drugo je stranpot”. Samo sočutje je odrešujoče, saj ukinja samoto. Vrednota vseh vrednot pa je zanj dobrota, ki je bistvena v odnosu z drugim. Globalni problemi ostajajo pereči, rešitev pa je v svetlobi, je prepričan pesnik. “Mislim, da bo ta konec koncev zmagala.” Zato, je dejal, “naj svetloba zasveti vsem in v vseh! Mi, ki smo na njeni poti, bomo še močneje pričali o njej.”

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme