Naj nas ne bo sram postavljati “nedostojnih” in “zaostalih” vprašanj!
Družba, v kateri živimo danes, je drugačna kot družba v preteklosti. Je danes, v dobi interneta, pametnih telefonov, robotov, podivjanega feminizma, istospolnih porok, zaustavljanja spolnega dozorevanja s triptorelinom in spreminjanja spola, sploh še smiselno razmišljati o tem, kakšen moški želim biti?
Je res Bog ustvaril človeka kot moškega in žensko? Kakšna je razlika med njima? Kakšen naj bi bil kot moški? O tem, da kultura vpliva na dojemanje “moškega” in “ženske”, ne dvomim. Na srečo sem ušel triptorelinu in, čeprav sem “celibater”, imam veliko stika z ženskami. Opažam, da razmišljam in se obnašam drugače kot one. Sem moški! Povsem prepričan sem, da “seks” še vedno obstaja in nas določa, kljub takemu ali drugačnemu “genderju”. Verjamem ozemljenemu bibličnemu mitičnemu poročilu o nastanku sveta in ne ideologom, ki prezirajo znanost in realnost.
Kdaj je mož res mož? Kdo je zares močan? Nimam namena zagovarjati t. i. “patriarhalne družbe”, ki je bila v Evropi prisotna v preteklosti, marsikje po svetu pa v različnih oblikah obstaja tudi danes. Nikakor ne zagovarjam nasilja, sadizma in arogance moških. Dečkom in fantom je potrebno povedati, da žensko telo ni predmet za izživljanje. Jih vzgajamo za spoštljive odnose in pogovor z ženskami? Jih vzgajamo za to, da prisluhnejo sami sebi? Če otroke vzgajamo v krščanski veri, bi jih morali naučiti moliti za pravi odnos do nasprotnega spola in predstaviti svetopisemske odlomke, ki se dotikajo tega vprašanja in spregovorijo tudi o izkušnjah napačnih odločitev.
Velik problem vidim tudi v tem, da moški pogosto nismo nasilni le do žensk in nasploh drugih ljudi, temveč tudi do sebe. Verjetno obstajajo uradni podatki, ki povedo, da je zapitih in drugače zasvojenih veliko več moških kot žensk. Tudi samomor naredi več moških kot žensk; še posebej velika je razlika v samomorih med najstniki; 4-5 samomorov naredijo fantje.
Bodisi nasilje, ki se kaže navzven, bodisi tisto obrnjeno navznoter je dokaz šibkosti tistega, ki tako ravna, pa naj bo to moški ali ženska. Seveda moram kot moški priznati, da je več šibkih moških kot šibkih žensk. Skrbi me, ko gledam majhne otroke in osnovnošolce, ker opažam, da je med njimi veliko nasilja, brezčutnosti in otopelosti. Kdo in kako vzgaja te otroke? Tako kot se danes obnašajo do sošolcev, učitelja in kateheta, se bodo čez nekaj let obnašali do svoje žene, moža in otrok. Če se bodo sploh poročili, živeli “na koruzi”… S tem seveda ne trdim, da med otroki in mladimi ni tudi veliko velikodušnosti, medsebojnega spoštovanja, poslušanja in plemenitosti.
Postavljam si mnogo vprašanj, ki se dotikajo politike in oblasti. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
