Nabrali smo si izkušnje, na osnovi katerih lahko gradimo

Piše: Danijel Devetak

Prof. Peter Černic, ravnatelj slovenskega licejskega pola v ul. Puccini v Gorici, letos predseduje komisiji na tehniškem polu. Z njim smo se pogovorili o zrelostnih izpitih in izzivih za novo šolsko leto.

Kakšne vtise vam kot ravnatelju in predsedniku komisije pušča letošnji maturitetni izpit?
Izpit je bil neobičajen. Po treh mesecih, ko si bili dijaki v bistvu doma in so se z učnim osebjem pogovarjali izključno prek spleta, so imeli končno spet govorni nastop pred publiko. Zato so bili izpiti “lep trenutek”, saj so se iz digitalnega sveta vrnili v bolj človeško stvarnost. Glede na okoliščine izpit ni bil niti tako slabo zastavljen, saj je dal kandidatom možnost, da so pokazali svoje kompetence in spretnosti ter svojo zrelost v odnosu do profila, ki ga ima vsaka šola. Komisija si je lahko ustvarila idejo o kandidatu. Zaradi obveznega spoštovanja protokolov – morali smo si stalno umivati roke, dajati izjave, imeli smo točno določen urnik prihoda, nadzor Rdečega križa … – je bilo stanje lahko malo napeto tako za komisijo kot za dijake. Vse to je dajalo občutek nenavadnosti, izrednosti. Problem teh ukrepov je, da niso aktualni. Norma je nastala v drugi polovici meseca maja; v enem mesecu se je marsikaj spremenilo… Imamo torej protokole, ki veljajo za šolo, ne pa za okolje: absurdno je, da so dijaki pred glavnim vhodom v šolo lahko brez maske; ko prečkajo porton, si morajo nadeti masko, tudi če so oddaljeni tri metre eden od drugega. Ni bilo dovolj, da smo prejeli navodila tehnično-znanstvenega odbora; protokole, ki smo jih morali udejanjati z odgovornim za varnost, smo morali potrditi na sindikalnih pogajanjih. Imamo zelo toge mehanizme, ki ne omogočajo, da bi se prilagajali realnosti. Šola je ostala en mesec nazaj.
Kar se tiče uresničevanja ukrepov, imamo s tehničnim polom skupno službo za varnost. Z ravnateljico Maro Petaros zelo dobro sodelujeva, na noge sva postavila elemente strukturnega sodelovanja med zavodi.
Kako so to pomembno življenjsko preizkušnjo po vašem mnenju doživljali študentje?
Glede tega imam mešane občutke. Ko so dijaki prihajali, so bili precej napeti. Med drugim niso imeli možnosti opraviti običajne simulacije izpita. Izpit je zahteval določene napore, ni jim pa dal občutka, da obvladajo to, kar naj bi bilo znano. V nekem smislu so doživeli skok v neznano, čeprav ima izpit v sebi mehanizme, ki so dijakom lahko dali neko gotovost. Ne vem pa, koliko so se oni tega zavedali. Vse je bilo novo, na izpitu nastopi trema… Pogovor je zato zanje lahko bil prava katarza, ko so se malo oddahnili in razumeli, da so pa le opravili neko pot.
Kaj pa pravijo člani komisije?
Dejstvo, da so bili člani notranji, je bilo jamstvo za dijake. Take komisije dajejo dijakom večji občutek varnosti.Ocenili so jih profesorji, ki so jih poznali, spremljali celo šolsko leto in jih na koncu tudi ocenili. To je po mojem tudi prav. S tem da ni bilo pisnega dela izpitov, smo marsikateremi dijaku pomagali. Pisni del je večkrat bolj zapleten. Zlasti druga pisna naloga, ki profilira dijaka, je ponavadi bolj zapletena in niža oceno. Ta norma po mojem ni nastala samo zato, ker je bilo organizacijsko težko imenovati komisarje, ki bi šli z ene šole na drugo, ampak ima tudi neko didaktično valenco. Za člane komisije je to bila novost, toda zadeve so kmalu stekle. Ko sem vprašal člane komisije, kaj mislijo o tem, so mi rekli, da se jim je izpit konec koncev zdel v redu.
Že razmišljate o naslednjem šolskem letu?
Še v tem tednu bodo izšla zakonska določila in smernice ter bomo izvedeli, kako se bomo morali ravnati v novem šolskem letu. Določiti morajo nekaj protokolov, da bomo razumeli, kaj pomenijo določila tehnično-znanstvenega odbora. Vse bo odvisno od njihove interpretacije. Če bo treba zakon interpretirati bolj restriktivno, bodo v naslednjem šolskem letu lahko nastali nemajhni problemi. Govori se, da bi se didaktika na daljavo nadaljevala, morda ne v polni obliki kot doslej, toda na bolj zmeren način, da dijaki opravijo nekaj v šoli, nekaj doma. Povsem jasno mi je, da avgusta počitnic ne bom imel …
Problem je že začetek šolskega leta. V italijanskem šolskem sistemu bo zaradi upokojitev in pomanjkanja mest manjkalo okrog 60 tisoč oseb. Šolsko leto se bo začelo s 1. septembrom, da bi nadoknadili to, kar ni bilo storjeno v zadnjih mesecih. Naslednje šolsko leto zato gotovo ne bo tako, kot je bilo prejšnje. Sploh pa, dokler ne bo nekega cepiva in se razmere ne bodo stabilizirale, se bo zgodilo še marsikaj zanimivega … V Italiji je vedno dobro biti pripravljeni na presenečenja, saj ne vemo, kaj nas čaka.
V mislih imam “scenarij normalnosti”, ko vsi hodijo v šolo, sicer z upoštevanjem predpisov, ki bi jamčili varnost. Druga opcija je “opcija nenormalnosti”, ko dijaki ne bodo stalno na šoli; v tem primeru bi bil pouk deloma “virtualen”, deloma “realen”, v pričakovanju drugega vala bolezni, ki naj bi se menda pojavil oktobra. Nekaj izkušenj z didaktiko na razdaljo smo si nabrali. V letošnjem šolskem letu so dijaki malo nastradali, so pa kljub vsemu uspeli marsikaj narediti. Morda niso dosegli 100%, gotovo pa vsaj 80%, v nekaterih primerih tudi več. Dobro nam je šlo tudi zato, ker so na naši šoli nekatere stvari delovale že prej. Virtualne učilnice so obstajale že prej: niso jih uporabljali vsi profesorji, nekateri pa ja. To nam je omogočilo, da smo se na nove razmere odzvali razmeroma hitro. Za organizacijo pouka, nove urnike, ritem dela itd. smo seveda potem tudi zamudili nekaj časa. Profesorji so bili prisiljeni na novo programirati dejavnosti, opustili smo nekatere vsebine, osredotočili smo se na jedro, določili nove kriterije ocenjevanja itd. Narejeno je bilo marsikaj. Profesorji so prejeli pozitivne odzive, kako lahko ocenjujejo tudi na razdaljo, čeprav nekaj vseeno manjka. Če bomo morali tudi naslednje leto nadaljevati kot v zadnjih mesecih, ne bomo startali prav od niča. Imamo izkušnje, na osnovi katerih lahko gradimo. Vsaka težava lahko zaustavi normalno delo, lahko je pa tudi priložnost. Za marsikaj je to, kar se je zgodilo, lahko slabo; razmišljam pa, da bi v prihodnosti lahko uvedli tudi npr. pouk na daljavo za nekaj ur na teden. To bi slovenski šoli ponudilo nekatere mehanizme fleksibilnosti. Naš problem je med drugim ta, da dijaki, ki prihajajo z avtobusi, nimajo enakih urnikov kot vrstniki na italijanskih šolah. Urniki javnih prevozov so namreč določeni po meri za italijanske šole, ki imajo različno število ur. Omogočiti našim dijakom, da se vrnejo domov in imajo popoldne enkrat tedensko dve uri lekcij na daljavo, bi lahko bila tudi zanimiva rešitev. O teh in podobnih zadevah bomo seveda morali še razpravljati in jih uokviriti v dosleden didaktični načrt.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme