Na svetovnem prizorišču velikana merita moči

Piše: Katja Ferletič

Še dalje je v ospredju rusko-ukrajinska kriza

Odnosi med Rusijo in Zahodom se zaostrujejo, potem ko je Moskva na mejo z Ukrajino namestila 130.000 vojakov. Ruska vojska je proti koncu januarja namreč sporočila, da je začela vojaške vaje na ukrajinskem polotoku Krim, ki si ga je leta 2014 priključila Rusija, in v južnih ruskih regijah Krasnodar in Rostov. Vaje so sprožile hude mednarodne napetosti: Zahod obtožuje ruskega predsednika Vladimirja Putina, da pripravlja invazijo na sosedo, Moskva obtožbe zavrača in želi preprečiti, da bi se Ukrajina pridružila severnoatlantskemu zavezništvu. Tudi Ukrajina pripravlja svojo vojsko, medtem ko je ameriški predsednik Joe Biden napovedal, da bo v Vzhodno Evropo poslal približno 8.500 vojakov.

Da lahko bolje razumemo, kaj se dogaja, se moramo nujno ozreti v preteklost. Februarja 2014 so Ukrajinci odstavili proruskega predsednika Viktorja Janukoviča in namestili proevropsko začasno vlado, ki je Moskva ni priznala. Putin se je odzval s priključitvijo Krima in spodbujanjem upora proruskih separatistov v Donbasu, regiji na jugovzhodu države. Danes se mlajše generacije Ukrajincev približujejo Evropi in tudi sedanji predsednik Volodimir Zelenski, ki je bil izvoljen leta 2019, se obrača na Zahod, Putin pa je prepričan, da ima Rusija “zgodovinsko pravico” do Ukrajine, ki je bila članica Sovjetske zveze do njenega razpada leta 1991. Kremelj želi obdržati v Ukrajini svoj politični vpliv in preprečiti, da bi Nato imel svoje vojaške infrastrukture v Vzhodni Evropi, v bližini ruskih meja, obenem pa ZDA obtožuje, da podžigajo napetost v mednarodnih odnosih.

Putin je jasno in glasno rekel “net” evropskemu vplivu v Ukrajini; njen vstop v Nato bi zmanjšal strateško in politično verodostojnost Rusije, ki bi rada obnovila sfero vpliva, izgubljeno s padcem berlinskega zidu. Rusija zahteva uradno zavezo Nata, da se ne bo več širil na Vzhod, kar zadeva predvsem Ukrajino in Gruzijo, ZDA in Nato pa poudarjata zavezanost politiki odprtih vrat Nata in pravico, da vsaka država sama odloča o svoji varnostni ureditvi. Da bi Rusija preprečila “zahodnjaške” težnje Ukrajine, je na mejo namestila svoje vojake in oklepna vozila, Ukrajina je prosila za pomoč in ZDA ter druge članice Nata v državo pošiljajo ogromne zaloge orožja in vojaške čete.

Ameriški predsednik Biden je po videokonferenci z evropskimi voditelji zatrdil, da so se z zavezniki strinjali o pomembnosti mednarodne enotnosti ob vse večji sovražnosti Rusije, in napoveduje, da bodo v primeru nadaljnje vojaške agresije Rusije proti Ukrajini sprejeli obsežne sankcije tako za posameznike kot za različne gospodarske sektorje. Vsebina ukrepov še ni znana, različni mednarodni mediji pa poročajo, da bodo sankcije strožje od tistih, ki so jih uvedli leta 2014, ko je Rusija napadla Krim. Istočasno so evropske države zaskrbljene zaradi posledic, ki bi jih ostre kazni lahko prinesle, rusko gospodarstvo je namreč močno povezano s svetovnim in številna zahodna podjetja imajo v državi svoje posle, poleg tega pa je Evropa tudi močno odvisna od ruskega izvoza plina. EU prejema 40 odstotkov svojih energentov iz Rusije, ta pa je močno odvisna od prodaje, tako da sta strani v soodvisnem položaju. Moskva je zatrdila, da bo plin v Evropo dobavljala tudi v primeru sankcij, s čimer je pomirila strahove v evropskih državah, predvsem v Nemčiji, ki jo z Rusijo povezuje plinovod Severni tok 2, po katerem sicer plin še ni stekel. Putin je poudaril, da ima Rusija vsekakor alternativno tržišče na Kitajskem, ZDA in evropske zaveznice pa pripravljajo krizni načrt za primer morebitnega izpada dobave energije.

EU in ZDA obsojajo ruske grožnje Ukrajini, pozivajo k zmanjševanju napetosti, spoštovanju mednarodnega prava in konstruktivnemu dialogu v mednarodnih mehanizmih, obenem pa so evropsko in ameriško orožje ter vojaške čete že na poti proti vzhodu – njihov namen naj bi bil Ruse svariti, ne pa jih napasti. Velikana (ZDA in Rusija) drug drugemu kar naprej grozita in gospodarske sankcije so prav tako strašljive kot vojaški napad. Leta 1919 je ameriški predsednik Woodrow Wilson dejal, da so sankcije “smrtonosno zdravilo”, ki “ne ubija zunaj bojkotirane države”, torej ubija samo tam. Bojkotiran narod je narod na robu predaje. Ne gre za fizično nasilje, ampak za tiho, kruto in smrtonosno dejanje, za vojno dejanje, ki ga v zadnjih desetletjih države vse pogosteje izvajajo proti vse večjemu številu “sovražnih” držav. Prav ZDA so tiste, ki to orožje največ uporabljajo.

Ukrajina je danes razdvojena: zahod gleda na Evropo, vzhod je proruski. Verjetno je usoda te države ostati nevtralen prostor med dvema velesilama in tako zagotoviti mednarodno ravnotežje. Kriza, ki razodeva ameriško težnjo približevanja ruski meji in Putinov interes za ohranjanje politične avtoritete, razkriva tudi, da je danes Nato z vsemi svojimi notranjimi delitvami zavezništvo, ki ga je treba na novo določiti. Trenutno vse kaže, da se hladna vojna ni končala s padcem berlinskega zidu in z razpadom Sovjetske zveze. Velikana se morata pobotati, drugače bo Ukrajina postala žrtev njunih ekspanzionističnih ciljev.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme