Na stopnicah (84)
Nakladanje in laži
Gotovo se spomnite kakšne priložnosti, ko se vam je nekdo grdo zlagal. In morda zraven gledal v oči. Bolj kot sama neresnica boli izdaja zaupanja. Odnos je na neki način podrt, načet – vedno ga spremlja senca dvoma in sumničavosti. In včasih stiska: kako to, da je bilo nekomu tako težko povedati stvari take, kot so.
Ko kdo laže, zavestno izkrivi resničnost – to počne z mnogimi različnimi nameni: da bi se okoristil, da bi se izognil napornemu soočenju, da bi si pridobil naklonjenost … Včasih ima laž lahko zelo hude posledice, tako osebno kot za skupnost – ni čudno, da je prišla v dekalog. In da so krivoprisežnike zelo hudo preganjali. Že samo dejstvo, da večina kultur pozna “inštitut” prisege, nam govori o tem, kako zelo ključno je za nas, da se lahko zanesemo na besedo bližnjega.
A pisec Tim Harford v svojem nedavnem članku (povezava na koncu) opozori, da ima resnica pravzaprav pomembnejšega sovražnika: nakladanje (bullsh*tting po angleško). Mojo pozornost je pritegnil s trditvijo, da je lažnivec še vedno v zelo intenzivnem odnosu z resnico, se z njo na neki način bori – nakladaču pa je glede resnice in dejstev popolnoma vseeno; važno mu je, da pritegne pozornost. Če lažnivec z neposredno kontradikcijo resnice to nekako še bolj izpostavi, izostri, pa jo nakladač zakrije, zamegli. To protislovje pri lažnivcu pogosti vodi do tega, da ga na koncu odkrijejo – saj pravi pregovor, da ima laž kratke noge. Pri nakladaču pa pravzaprav ni česa odkriti, ker je pogosto že samo izhodišče pripovedi privlečeno za lase.
Verjetno bo kdo Harfordu ugovarjal: resne laži pač bistveno bolj škodijo kot pa nedolžno mimogrede izmišljevanje, ki si ga pravzaprav vsi kdaj privoščimo, pa naj gre za moško hvalisanje za šankom ali pa žensko opravljanje (seveda je lahko tudi obratno, da mi kdo ne bo očital stereotipnosti). Drži: laganje pod prisego na sodišču pač lahko pomeni, da bo nekdo obsojen na smrt. A te korenitosti se zavedamo in pogosto nosimo njene posledice. Po drugi strani pa nakladanje dozdevno nikogar ne prizadene. In – pri tem se zaplete – je zato nakladanja na tone. Je povsod in čedalje več ga je. Svetovni splet je omogočil njegovo nebrzdano širjenje – prej so se morali razni lažnivi kljukci vsaj potruditi, da so svoje izume urejeno zapisali in natisnili ali pa smiselno povedali – danes pa od povsod na nas letijo objave, čivki, slike … Kar poglejmo medije: včasih so se opredeljevali, da nam prinašajo dejstva – danes je treba krepko iskati take, ki niso podlegli pritisku in nam servirajo senzacijo za senzacijo. Ker smo ugotovili, da se pozornost prodaja bolje kot resnica. Bolj se bo razširila kričava neumnost kot pa trezen realizem – ker nas slednji pogosto tako ali drugače žuli. Družine Kardashian nihče ni spremljal, ker bi mislil, da so pametni, lepi in navdihujoči – na začetku! Grozno je, da se je nekje vmes ta odtenek izgubil in so danes resnično pojem uspešnosti. (Če kateri od bralcev ne ve, kdo je ta družina, naj ga potolažim, da ničesar ne zamuja – tudi sam sem se seznanil po sili razmer s samo najnujnejšimi dejstvi, ostalih informacij pa se v strahu pred glavobolom izogibam.) Pandemija nakladanja je zajela vsa področja življenja, povsod želijo vsi biti opaženi, izstopati iz milijardne množice ljudi, biti “viralni” – in najlažje je izstopati s slabim, to vedo že poredni otroci v vrtcu. A če otrok z nedisciplino pogosto iskreno opozarja na svojo stisko, pa je pri odrasli množici to cenen komercialni manever: kliki, komentarji, všečki … vse se pretaplja v denar. In oblast. Ljudem, ki so zmešani od banalnosti rumenega tiska in opiti z navijaško zanesenostjo, je namreč precej lažje vladati, saj je njihov svet naštetega tako poln, da se zdijo resnična življenjska vprašanja precej daleč, če že ne napolnjujejo z nemočjo.
Harford pa omenja, da smo v pandemiji proizvajanja nakladanja dobili nov močan vir: umetno inteligenco. Mnogi so od nje pričakovali, da nam bo čudežno pomagala do dejstev in uvidov – a zdaj je kar nekaj izkušenj pokazalo, da je izpljunila pač tisto, kar je razbrala, da je učinkovito: polno praznega.
povezava: https://timharford.com/2023/03/why-chatbots-are-bound-to-spout-bullshit/
