Na olimpijskih igrah kot prostovoljka, nepozabna izkušnja mlade Openke

Ponudbo za prostovoljsko misijo na olimpijskih igrah v Parizu sem prejela približno pol leta po prijavi, in sicer sredi novembra 2023. Dobro se spomnim trenutka, ko sem odprla tisti mail: bila sem ravno v balvanski telovadnici v Šempetru – simbolično pomenljiv kraj glede na to, da so mi ponujali delo prav na plezalskem tekmovanju.

Dali so mi deset dni časa, da ponudbo sprejmem ali zavrnem, in čeprav sem jo takrat sprejela, sem še kar nekaj časa težko verjela, da mi bo zares uspelo odpotovati v Pariz. Organizatorji mi namreč niso nudili prenočišča niti kritja stroškov, zato sem dopuščala možnost, da se bom morala, če v doglednem roku ne najdem cenovno dostopnega kraja za bivanje, zadnji trenutek pač odpovedati prostovoljstvu. Sreča se mi je nasmehnila na začetku maja: našla sem stanovanje v Le Bourgetu, sredi severovzhodnega predmestja Pariza in na peš razdalji od svojega delovišča.

Ob prihodu v Pariz sem bila pozitivno presenečena nad dobro organizacijo. Vsa olimpijska prizorišča so bila dobro označena, z javnim prevozom nisem imela težav, pa tudi pregovorno neprijaznih Parižanov v dveh tednih sploh nisem srečala. Povsod so se našli prijazni prostovoljci, ki so ti bili pripravljeni pomagati in te usmeriti v pravo smer in bili torej izjemno dragoceni, vendar moram priznati, da jim nisem zavidala: za razliko od drugih velikih športnih dogodkov, na katerih sem delala doslej, si s prostovoljsko akreditacijo na OI ne moreš ogledati tekem, vstopnice pa je bilo težko dobiti, saj je bila večina športov že dolgo bolj ali manj razprodana.

Sama sem imela torej veliko srečo, da sem delala na enem od tekmovališč. Zadolžena sem bila za podporo medijem oziroma, če sem natančnejša, tiskanim medijem, saj angleški izraz “media” zaobjema tako “press” kot “broadcast”, tj. televizijce, ki so imeli drugačna pravila in delovne pozicije ter so zanje zato skrbeli drugi prostovoljci. Vse to sem izvedela na uvodnem izobraževanju, ki je potekalo v Le Bourgetu nekaj dni pred začetkom tekmovanja.

Na poti do omenjenega izobraževanja sem se skoraj izgubila; pred sabo sem končno zagledala fanta v prostovoljski uniformi in mu sledila. Kmalu sem ga dosegla in nagovoril me je v francoščini, seveda, jaz pa sem počakala, da je nehal govoriti, in mu šele nato v angleščini priznala, da nisem razumela. S to strategijo – namreč, da nisem prekinjala francoskih sogovornikov – sem vztrajala ves čas svojega bivanja v Parizu in bila izjemno ponosna nase vsakič, ko sem razumela dovolj, da mi ni bilo treba prositi za angleški prevod (kar se je zgodilo redkeje, kot bi si želela). Moj prvi znanec med prostovoljskimi kolegi je odlično obvladal angleščino in v nekajminutnem pogovoru sva bila že prijatelja – to je bila dobra novica. Slaba novica pa je bila, da niti on ni imel pojma, kam hodiva, in je podobno kot jaz upal, da bo srečal koga, ki mu lahko sledi.

Sicer z rahlo zamudo sva vendarle našla vhod. Jaz sem se po koncu izobraževanja še enkrat sprehodila skozi vsa relevantna mesta, da bi si v orientacijsko ne ravno spretne možgane vbila podatke, kje se nahajajo stranišča, kje medijski center, kje mešana cona, kje najkrajša pot do posamezne tribune. Tako sem bila prvi dan tekmovanja pripravljena odgovarjati na vsa vprašanja svojih “varovancev” – novinarjev in fotografov. Moje naloge so bile raznolike, kar mi je bilo všeč, še najraje pa sem (kljub žgočemu soncu) stala na medijski tribuni, od koder sem imela odličen razgled na tekmovanje, ali na fotografskih pozicijah (iz istega razloga).

Za najlepši vidik prostovoljskega dela se zmeraj izkažejo čudoviti ljudje, s katerimi si to izkušnjo delim, in tudi v Parizu je bilo tako. Kolega, s katerim sva bila zadolžena za pripravo konferenčne dvorane po ženskem finalu, me je na primer poslal nazaj pod steno, da sem lahko gledala nagrajevanje Janje Garnbret in zapela Zdravljico.

Moje olimpijske igre so minile z bliskovito hitrostjo. Na plezanju sem se imela odlično, in čeprav mi je bilo žal, da si nisem mogla ogledati nobene tekme svoje najljubše discipline – odbojke, sem v prostem času kljub temu uživala pravo olimpijsko vzdušje. Šla sem gledat atletiko in cestno kolesarsko dirko, marsikateri dogodek pa sem spremljala na velikih zaslonih, ki so bili razporejeni po mestu. Poseben čar je imel tudi Park narodov (Parque de las Nationes), kjer so stali paviljoni različnih držav.

Olimpijske igre so sanje vsakega športnika. Meni pa za to, da bi se jih lahko udeležila v vlogi protagonistke, poleg športnih veščin primanjkuje tudi psihološke moči: sploh si ne morem predstavljati, kako je lahko Janja pod tolikšnim pritiskom priplezala do druge zlate medalje, če pa sem bila jaz živčna že zato, ker sem sama potovala v tujo državo in se preizkušala v novi vlogi. Iz Pariza pa se vračam z neprecenljivim občutkom, da sem bila del nečesa velikega in enkratnega, kar povezuje ljudi z vseh kotičkov sveta in pomaga k širjenju marsikatere vrednote, ki je tudi meni pomembna.