Na obmejnih območjih se 'preizkuša' uspešnost evropskih integracijskih politik

POGOVOR / Milan Bufon

Raziskovalno delo, ki bi ga vsak upravitelj, politik, turistični vodnik, načrtovalec in vzgojitelj moral imeti na pisalni mizi. Tako lahko rečemo o knjigi Ethnos in topos, ki je sad raziskovalnega truda mednarodno uveljavljenega družbenega geografa, dr. Milana Bufona. Publikacija, ki je izšla na tristotih straneh pri Slovenski matici in koprskem Znanstveno-raziskovalnem središču (Annales ZRS), nudi celosten vpogled v družbene spremembe in narodnostno podobo slovenskih krajev na Tržaškem od leta 1910 do leta 2015. Ob izidu knjige – ki jo nameravajo, ko bodo razmere to dovoljevale, predstaviti tudi po vaseh, ki jih delo jemlje v pretres – smo avtorju postavili nekaj vprašanj, na katera je prijazno odgovoril.

Začnimo pri podnaslovu. Kako bi bralcem predstavili raznolike družbene in narodnostne spremembe, ki so jih vasi na Tržaškem doživele v omenjenem obdobju in jih knjiga obravnava?

Tem spremembam smo poskusili slediti preko treh presečnih let oziroma razdobij: stanje v letu 1910 prikazuje klasično ruralno obdobje, ko je bilo največ zaposlenih v kmetijskih dejavnostih, stanje v letu 1965 izraža industrijsko fazo s prevlado delavskih poklicev, stanje v letu 2015 pa tako imenovano poindustrijsko družbo, kjer že nimamo več vidnih razlik med družbeno strukturo mestnega in podeželskega prebivalstva. To vidno zmanjševanje družbene distance med mestom in podeželjem se odslikava tudi v spreminjanju narodnostne strukture tradicionalno slovenskih krajev na Tržaškem. Ti so ostali še v industrijskem povojnem obdobju skoraj povsem narodnostno homogeni, medtem ko se je po letu 1990 in v novem tisočletju, z izjemo najbolj perifernih krajev, izrazito povečal dotok gospodinjstev, na kakšnih 15 % pa je porasel tudi delež mešanih gospodinjstev.

Kako ste izbirali vasi na Tržaškem, katerih zgodovino, gospodarstvo, demografsko in nacionalno podobo ste nato vzorno prikazali v knjigi?

Kraje smo izbrali tako, da bi imeli čim bolj reprezentativen vzorec naselitvene strukture tržaškega podeželja: iz analize smo izključili “mestne” Opčine oziroma vse tiste kraje, kjer je zaradi različnih razlogov delež slovenskega prebivalstva bil manj konsistenten že v prvi polovici dvajsetega stoletja oziroma v prvem povojnem obdobju, predvsem zaradi dotoka begunskega prebivalstva iz Istre, čeprav smo tudi te demografske procese upoštevali in prikazali v splošni analizi posameznih s Slovenci tradicionalno poseljenih občin, za katere smo izdelali tudi oceno deleža in števila Slovencev v vseh treh presečnih letih. Vsekakor pa je glavni poudarek v knjigi namenjen tradicionalno slovenskim krajem na Tržaškem, tako da se bo v njihovi “pripovedi”, ki sem jo skušal podati v čim bolj poljudni obliki, lahko prepoznalo tudi lokalno bralstvo.

Koliko časa je trajalo in kako je potekalo raziskovalno delo, rezultat katerega je ta študija?

Raziskovalno delo je potekalo kakšno petletje, v najbolj intenzivni obliki smo terensko delo opravili v letih 2015-2018. To je vključevalo delo v arhivu tržaške občine, kjer smo kritično pregledali popisne pole oziroma podatke revidiranega popisa iz leta 1910, medtem ko smo stanje za presečni leti 1965 in 2015 pridobili s pomočjo lokalnih informatorjev, ki bi se jim rad na tem mestu še enkrat zahvalil za pomoč in sodelovanje.

V delu pravite, da je naš obmejni prostor eden od “laboratorijev” integracije v Evropi. Ali lahko obrazložite? Kaj to pomeni?

S prostorom Zgornjega Jadrana, enega izmed najbolj zanimivih evropskih “kontaktnih območij”, sem se ukvarjal pravzaprav ves čas, posebej z vidika razmerja med političnimi (državnimi), kulturnimi (narodnostnimi) in funkcionalnimi (družbeno-ekonomskimi) prostori. Izdelali smo tudi metodologijo “izmerjanja” stopnje čezmejne soodvisnosti, ki izhaja iz tega kompleksnega razmerja in h kateri bistveno prispevajo prav tu prisotne manjšine. O teh vprašanjih širše razpravljam v knjigah Meje in obmejne skupnosti na Slovenskem, ki je izšla leta 2017 v Kopru, in Lo spazio con/diviso, ki je izšla leta 2019 v Rimu. Velikokrat se z vidika državnih središč in žal tudi same EU obmejna in narodnostno mešana območja razumejo le kot marginalna, robna območja, manjšine pa kot nekakšen “relikt” preteklih stanj in konfliktov, dejansko pa so ena in druge glavni “motorji” sedanjih (re)integracijskih procesov in torej območja, kjer se gradi naša skupna evropska prihodnost.

Katere so prednosti in slabosti tukajšnjega “laboratorija” integracije?

Morda je prav čas, kakršnega zdaj doživljamo zaradi pandemije in ukrepov za njeno zamejitev, tisti, ki nam še najbolj nazorno nakazuje, česa vsega smo prikrajšani, ko se normalni družbeni akcijski radij, ki pri nas docela enakomerno vključuje tudi čezmejni prostor, zaradi takih ali drugačnih političnih omejitev prekine ali okrne. Isto lahko rečemo za slovensko-italijanske kulturne izmenjave: samo celovito in enakopravno sožitje obeh tu prisotnih zgodovinskih kultur lahko Trstu in njegovemu zaledju povrne njegovo multikulturno tradicijo in s tem njegovo celostno (tudi ekonomsko) privlačnost.

V sklepni besedi knjige pravite, da je prihodnost tržaškega podeželja v “ozaveščeni” etnični in družbeni integraciji, ki ne bo privedla do banalnega prenosa mestnih značilnosti in načina življenja na podeželje, temveč bo prispevala k sprejemanju in vrednotenju lokalnih specifik. Razvoj bo ali bi moral kreniti v to smer?

Veliko je znakov, ki vodijo v to smer in so izraz nove, odprte “terciarne” družbe: od ponovne revitalizacije kmetijstva, ki svojo tržno uspešnost povezuje s tradicijo, do ponovnega odkrivanja tradicionalne arhitekture in krajevnega kulturnega izročila, h kateremu sta veliko prispevali Kraška ohcet v Repnu ali Majenca v Dolini, pa vse do postopne integracije mestnih priseljencev v lokalno družbeno stvarnost, v kateri imata slovenska kultura in slovensko gospodarstvo še vedno vidnejšo vlogo. V tem pogledu bi lahko rekli, da “topos” odločilno pripomore k ohranjanju izvornega “ethnosa”.

Ob prebiranju knjige sem se vprašal, kolikšen delež na tržaškem podeželju živečega prebivalstva, vsled velikih družbenih sprememb, katerim smo zadnja desetletja priča, sooblikuje to “ozaveščeno” etnično in družbeno integracijo, o kateri govorite. Ali morda razpolagate s podatki?

Predvsem je to avtohtono slovensko prebivalstvo, ki vzdržuje lokalno kulturno in gospodarsko stvarnost in še vedno predstavlja večino krajevnega prebivalstva. Zelo pomemben dejavnik potencialne demografske rasti pa so tudi narodnostno mešana gospodinjstva, v okviru katerih smo empirično ugotovili, da se skoraj dve tretjini njenih članov prepoznavata v slovenskem etnično-jezikovnem prostoru. Ta tipologija gospodinjstev se bo po naši oceni v prihodnje z integracijo italijansko govorečih priseljencev v lokalno stvarnost še okrepila, poleg tega pa smo v naši raziskavi tudi ugotovili, da so to v vseh obravnavanih krajih po starostni strukturi najmlajša gospodinjstva, se pravi tista, ki nekako vzdržujejo slovensko demografsko reprodukcijo oziroma vitalnost, saj na splošno kar četrtino do tretjino slovenskih gospodinjstev sestavljajo izključno upokojenci.

V delu ste nekje tudi kritični do Slovenije, ki naj bi po osamosvojitvi ubrala pot samozadostnosti in je torej, na kratko povedano, ne bi pretirano zanimalo to, kar se dogaja čez državno mejo. Kot strokovnjaka za manjšinska vprašanja in obmejne prostore vas sprašujem, kaj bi se na tem področju moralo izboljšati?

Kakor sem že prej poudaril, bi se morale evropske države v večji meri zavedati pomena svojih obmejnih, po večini tudi multikulturnih območij, saj se prav tu vsakodnevno “preizkuša” uspešnost evropskih integracijskih politik oziroma vizij. Skrb za lastni kulturni prostor bi morala biti še posebna prioriteta pri malih državah, kakršna je Slovenija, saj je prav kultura glavni temelj in pravzaprav smisel njene državnosti. Kako je politika skupnega slovenskega kulturnega prostora blagodejno vplivala tudi na gospodarsko rast celotnega obmejnega območja, priča čas po podpisu Osimskih sporazumov, ko je neslučajno slovenska manjšina na Tržaškem skoraj dosegla pozicijo, kakršno si je pridobila ob koncu avstrijskega obdobja. Žal je zaradi ideoloških motivov samostojna Slovenija slovenski zamejski gospodarski in z njim širši družbeno-kulturni potencial prepustila propadu, kot nam to priča usoda Tržaške banke. Bolj državniško držo je Slovenija znova prevzela komaj v zadnjem času in to dokazala prav z zavzemanjem za vrnitev tržaškega Narodnega doma, tako da bo njegova prihodnja zgodba nedvomno pokazala, kako resno bosta obe državi znali razvijati medkulturni dialog oziroma poskrbeti za nadaljnjo “evropeizacijo” tega v dobršnem delu 20. stoletja konfliktnega mejnega območja.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme