“Na naše dobre učitelje nismo nikoli pozabili”

Piše: Magda Rodman

Spomini na šolska leta v Nižji gimnaziji Vipava

Dovolite mi, da obudim nekaj spominov na naša šolska leta na vipavski šoli, ki jo je dal sezidati vipavski dekan Jurij Grabrijan in je bila v takratnem času ena najlepših v Vipavski dolini. Odprtje te šolske stavbe je bilo 3. decembra 1861.

Vsako srečanje sošolcev je vedno prijetno tudi po dolgih letih. Tako je bilo tudi srečanje dijakov Nižje gimnazije Vipava, ki smo jo obiskovali od leta 1953 do 1957. Letos smo se srečali na Gočah 28. 10. 1923, zato mi dovolite, da ob tej priložnosti obudim nekaj spominov na tisti čas.

Naša generacija je hodila najprej štiri leta v osnovno šolo in nato smo naredili še štiri leta nižje gimnazije. Naš razred na Nižji gimnaziji Vipava je bil v zadnjem letniku 1956/57 najštevilčnejši, saj je v njem sedelo 38 dijakov. Naša razredničarka je bila gospa Vika Radojevič. Naši sošolci, ki smo jim rekli “semeniščniki”, so sedeli na levi strani razreda ob oknih. Za malico smo imeli hrano iz “unra paketov”, ki je prihajala iz Amerike in se je kuhala v šolski kuhinji na štedilniku na drva. Šolska kuhinja je bila takrat v pritličju stavbe. Odlične malice nam je kuhala takratna kuharica Pepca Petkovškova. Razrede nam je grela velika lončena peč na drva. Vsa naša generacija je bila rojena v času druge svetovne vojne in je z družinskimi člani okusila to vojno tako in drugače. Zato so med nami sedeli tudi dijaki, ki so postali vojne sirote in bivali v Dijaškem domu v Vipavi, v stavbi, kjer je sedaj zdravstveni dom. Njihova upraviteljica je bila učiteljica Anica Preprostova iz Podnanosa. Odraščali smo v zelo skromnih razmerah ob domačih mineštrah, polenti in mleku. Oblečeni pa smo bili v stare podedovane obleke, pasli krave in ovce in pomagali staršem pri obdelovanju zemlje. Vsi naši takratni šoloobvezni učenci in dijaki iz sosednjih vasi so hodili na vipavsko šolo peš po vročini, dežju in mrazu, ker ni bilo avtobusov in naši starši niso imeli avtomobilov, kot jih ima danes vsaka družina. Ob zaključku Nižje gimnazije Vipava leta 1957 smo se podali naprej, vsak po svoji poti. Kljub temu smo ostali povezani vse do današnjih dni. Ob zaključku Nižje gimnazije Vipava smo se poslovili tako, da smo napisali vsakemu svoje želje na novi življenjski poti.

Naša generacija se je prvič organizirano srečala ob 25. obletnici zaključka naše šole leta 1982 na Zemonu in taka srečanja smo ponovili vsakih pet let. Na Zemonu smo bili trikrat, dvakrat na Slapu, enkrat v kleti v Vipavi, enkrat v Budanjah, enkrat na Gradišču in enkrat na Gočah. Letos smo skupaj najprej sedeli pri sveti maši na Gočah, ki jo je vodil župnik Ivan Furlan in je bila darovana za naše pokojne sošolce in profesorje. Srečanje smo zaključili ob skupni mizi v kmečkem turizmu v Ložah na domačiji Rehar in bili s postrežbo zelo zadovoljni. Tu nam je družbo delal tudi gospod župnik Ivan Furlan. Bil je zelo prijazen in nas povabil tudi v župnišče na Gočah.

Ob zlatem jubileju zaključka Nižje gimnazije Vipava smo leta 2OO7 izdali tudi knjigo Zbornik o šolstvu v Vipavi s podnaslovom Stoji učilna zidana, ki je po vsebini prva te vrste v tistem času. V njej je opisana zgodovina vipavskega šolstva s spomini dijakov naše generacije in učiteljev Nižje gimnazije Vipava, v katero so hodili tudi dijaki takratnega Malega semenišča Vipava. Iz tega časa mi je ostal posebno v spominu nedavno preminuli duhovnik in prof. Franc Kralj, ko je na hodniku naše šole pred vrati razreda čakal v talarju na pogovor z razredničarko in zastopal očeta in mater takratnim “semeniščnikom”. Na naše dobre učitelje nismo nikoli pozabili, saj so nam dali veliko znanja in smo jim vedno hvaležni za njihovo dobro vzgojo.

V tistem času so bile šolske dejavnosti zelo raznolike. Poleg rednih učnih ur smo prepevali v številčnem pevskem zboru, ki ga je vodil takrat znani pevec Slovenskega okteta gospod prof. Marjan Štefančič. Vipava je bila njegovo prvo službeno mesto. Zelo aktiven je bil naš gledališki oder. Nastopali smo ob vseh glavnih državnih praznikih na odru v zadružnem domu v Vipavi in drugod po vaseh. Naše režiserke so bile učiteljica Anica Preprostova iz Podnanosa, Mija Kapelj, por. Božič, iz Ljubljane, Vika Samsa, por. Radojevič, Vera Poniž in druge. Plesali smo tudi folklorne plese. Imeli smo veliko obveznega domačega branja in pisnih obnov vsebine. Naša mladost je bila v povojnih časih materialno skromna, kulturno pa zelo bogata.

Na skupnem kosilu v Ložah in v družbi gospoda Ivana Furlana smo obujali lepe spomine na naša šolska leta v Nižji gimnaziji Vipava in se ob tem spomnili na vse naše pokojne sošolce, ki jih ni več med nami. Razšli smo se veseli v upanju, da se še kdaj vidimo.

Goče, 28. oktobra 2023

 

Na fotografiji: Nasmejani obrazi 25 let po zaključku nižje gimnazije Vipava. Za mizo desno sedijo ravnateljica Nada Hoenigman, Anica Preprost in naša razredničarka Vika Radojević. Zadaj stoji učiteljica zgodovine in zemljepisa Vera Poniž. – Na Zemonu 9. 10. 1982 

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme