Suzin svet

Na koncu pozabljene doline

Na koncu pozabljene doline

Piše Suzi Pertot / Brez spominov. Brez upanja ...

Letos poleti je naneslo, da smo imeli v Idrski dolini kar pestro kulturno dogajanje. Začeli smo šele pred enim letom, počasi pa smo se tako mi organizatorji kot domačini navadili na to, da se dobivamo, da smo ob prireditvah skupaj. Prihajajo novi predlogi, prijatelji se ponudijo, da bodo nekaj zapeli, zaigrali, prihajajo zbori, pesniki, harmonikarji. In dolina, kjer ni skoraj nikogar več, nekako globlje zadiha, zaživi. Vsaj v posameznih trenutkih, vsaj ko se ljudje zberejo skupaj in tišino prelomita glasba in pesem.
V Salamantih smo konec septembra pripravili pesniški večer. Priložnost, da sem nekoliko spoznala vas, skozi katero grem navadno samo z nahrbtnikom ali s fotoaparatom. Kot turist, ker žal v Idrsko dolino prihajamo vsi kot turisti, tudi tisti, ki tam živimo. Prihajamo in odhajamo, pa še to bežno, mimogrede.
Zadnji, zgornji del Idrske doline je kraj, na katerega so že vsi pozabili. Menda tudi tisti, ki živijo čisto blizu, v Prapotnem, saj je Prapotno zemlja vinarjev, bogate vinske proizvodnje, prodaje in zaslužka in nima veliko skupnega z revnimi kamnitimi vasmi pod Kolovratom. Na vse tiste zaselke, ki izumirajo in jih počasi požirata in odžirata bršljan in robida, pa se skoraj nihče več ne spomni. Takih zapuščenih vasi je v naši občini kar veliko. Nekoč je bilo v njih živahno. Zdaj živi v vsaki vasi le družina, dve, ponekod le kak starejši samotar, ki še čuti moč korenin in mu ni, da bi klonil, šel in zapustil vse. Pred meseci so v teh samotnih, v robido in bršljan zakopanih vaseh postavili nove, lepe, krasne dvojezične table. Samevajo kot vasi, a vseeno nam je v tolažbo, da so, da so jih postavili. Končno. Table s slovenskimi imeni v beneškem narečju. Pa čeprav se mi zdijo kot spomin na preteklost, ki že bledi in počasi izginja.
Bordoni in Salamanti, od ene vasice do druge je le dobrih pet minut hoje, sta čisto majceni naselji, ki ju počasi zarašča zelenje. V Bordonih živi še peščica domačinov, ki jih sla po udobnem življenju še ni pregnala. V Salamantih ni nikogar, ki bi imel tu stalno bivališče. Vas pozimi sameva. Poleti se vanjo po kapljicah vrača nekaj življenja. Kljub temu je ta desni breg Idrije lep. Prelep, bi rekla. Zelena pobočja, kamnite hiše, terase, ki govorijo o preteklosti, ko so tu še obdelovali in živeli. Menda je bilo samo v Bordonih nekoč trideset družin. Bruno, domačin, ki je obenem ikona Idrske doline, pripoveduje, da so bila ta pobočja kot velik vrt. Terase, kamniti zidovi, ki so jih lastniki vzdrževali s skrbjo in ljubeznijo, poljščine, da je bilo doma vsega, živina, nekaj prašičev, nekaj drobnice, največ krav. Gozda je bilo malo. Za drva. Ohranil se je v grapah, tam, kjer je bila zemlja neprimerna za obdelovanje, kjer so bile griže in kamenje. Samo na najvišjih predelih, tam okoli Stare Gore, je bil bogat kostanjev gozd, ki je dajal dragocen pridelek. Bruno o dolini pripoveduje počasi, medtem ko v rokah drži kozarec vina. In srka spomine. Doma je imel gostilno. Zdaj je zaprta, a v njej je vse ostalo nedotaknjeno. Čas stoji v Bordonih. Nepremično. Včasih zaživi. Ko pride kdo na obisk, so vrata vedno odprta. Vino je odlično. Zdaj ga lahko dobiš samo zastonj.
Priprave na večer so potekale pri pesnici Claudii Salamant doma. V eni izmed najlepših hiš, kar sem jih obiskala. To je kamnita hiša z veliko izbo in “špargertom”, ki samo čaka, da kdo vstopi in sede. Časa tu ni, ustavil se je, obstal je za malim borjačem, ki ga obdaja zid in mu daje senco trta. Amerikano … Mi na Krasu smo ji rekli smrdljivka, drugod po Sloveniji ji pravijo izabela. Ko kava zavre in nam postane pretoplo, se zberemo pod trto. Ljudje kar prihajajo. Tu je samota tako neizprosna, da je vsak obisk priložnost za klepet in druženje. Claudiin brat se ravno vrača iz gozda. Sekal je drva, pomagali so mu prijatelji iz Strmca. Z druge strani Idrije. Nekoč je bilo to na drugi strani meje. Govorice se zlivajo draga v drugo, besede si podajajo roke, ljudje se razumejo, kljub temu da je nekje več knjižne slovenščine, tu pa pojoča beneška govorica. Zavem se, da govorimo vsi slovensko, tudi tisti, za katere bi rekla, da je ne znajo. Da so Italijani ali Furlani. A niso. Niti Furlani niti Italijani. To so ljudje iz Idrske doline, ljudje, ki so se znašli na meji, v dolini, ki so jo ločili na dvoje. A je bila eno. Bregova so povezovale ljubezni, prijateljstva, sorodstva, sosedstvo. Drugi brez drugih bi ne preživeli. Drugi brez drugega bi ne zmogli. Dela, samote, strmih bregov in življenja pod visokimi grebeni.
Mi smo pozabljeni, pravijo na slovenski strani Idrije, ko govorijo o Kanalu, o Soški dolini, kjer je še nekaj življenja, kjer je celo razvoj. Mi smo pozabljeni, izbrisani, pravijo na desnem bregu, ko razmišljajo o Prapotnem, kjer se strmi bregovi zlivajo v nižino in kjer je vinske trta prinesla nekaj blagostanja. Tam je denar. Tu ni niti interneta.  (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

13.10.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!