Intervju

“Na domače kraje me vežejo močne korenine!”

“Na domače kraje me vežejo močne korenine!”

Piše Marko Manin: POGOVOR / Gospa Miranda Tul, Slovenka v Avstraliji

Miranda Gropajc, poročena Tul, je tržaška Slovenka, ki se je rodila leta 1932 v Dolini pri Trstu. S soprogom se je opogumila in leta 1954 odšla v Avstralijo, kjer si je ustvarila veliko družino. Zavedno Slovenko korenine še vedno vežejo na domačo zemljo, zato se redno vrača v Trst. Obiskali smo jo pred ponovnim odhodom v Avstralijo.

Kaj se spominjate iz otroških let v Dolini pri Trstu?
Spominjam se, da smo se učili italijanski jezik v otroškem vrtcu, poprej ga nisem poznala. Ko sem začela obiskovati otroški vrtec, sem bila zelo majhna, nisem še dopolnila tretjega leta starosti. Otroški vrtec je bil v sedanji šoli Josipa Pangerca. Bilo je res lepo. Najbolj mi je bilo všeč, ko smo se igrali v tistem čudovitem vrtu, ki je bil poln cvetja in grmičevja. Danes tega vrta v italijanskem slogu ni več, saj so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na tistem mestu zgradili novo pošto.
Kmalu zatem se je pričelo obdobje druge svetovne vojne.
Ja, to je bilo za nas res grozno obdobje. Najbolj sem se bala bombardiranja. Spominjam se tistega dogodka, ko so zavezniki bombardirali Dolino namesto naftne rafinerije Aquile. Zmotili so se, ker je bila tistega dne megla. Še vedno se živo spominjam tistih hrupnih zvokov. Takrat me je mama peljala v Ocizlo k neki naši teti; tam je bilo zame še slabše, ker so vsa letala, ki so bombardirala Trst, letela tudi nad Ocizlo. Ko sem jih slišala, nisem vedela, kam bi zbežala, vsi vaščani pa so se mi smejali, ker niso doživeli bombardiranja.
Kam ste se zatekali, ko so se začela bombardiranja?
V Dolini smo se zatekali v zatočišča pod Šanco ali pa blizu naše hiše, kjer smo imeli še en bunker. Spominjam se, da tisto noč, ko so bombardirali Dolino, nam ni uspelo se zateči v noben bunker. Zatočišče smo dobili kar pod hišnim stopniščem. Ena bomba je padla za našo hišo, a, hvala Bogu, ni počila.
Je bilo tudi kaj žrtev?
Da, naši sorodniki v Krogljah. Bomba je ubila devetčlansko družino, nekaj žrtev je bilo tudi na Brcah nad Dolino.
Ko je minilo vojno obdobje, pa ste se odločili za nadaljevanje študija.
Obiskovala sem osnovno šolo do četrtega razreda. Petega razreda nisem dokončala, ker so takrat šolo zasedli nemški vojaki in pouka ni bilo več. Po koncu vojne nisem obvladala knjižne slovenščine, ampak samo narečje. V večernih urah nas je neka učiteljica učila slovenski jezik. Tale učiteljica je tudi pregovorila moje starše, da sem se lahko vpisala na slovensko gimnazijo v Trstu.
Kje je bila prva gimnazija v Trstu?
Najprej smo hodili k Svetemu Jakobu, zatem pa se je šola preselila v palačo, ki se nahaja v ulici Lazzaretto vecchio. Po treh letih gimnazije sem se odločila za vpis na trgovsko šolo, ki je bila takrat v Rojanu. V tistem obdobju so v ulici Buonarroti odprli Dijaški dom. Tam sem preživela dve leti svojega življenja.
V Dijaškem domu v ulici Buonarroti v Trstu so bili tudi prvi zametki tržaške folklorne skupine Stu ledi?
Ja, seveda. Tam so v sezoni 1947-1948 ustanovili prvo tržaško folklorno skupino, Stu ledi. Učila nas je učiteljica iz Ljubljane. Še zmeraj hranim krasne črno-bele fotografije iz leta 1948, ko smo bili oblečeni v tržaške narodne noše. Prvi javni nastop je bil v bližini Opčin.
V Dolinski cerkvi sv. Urha pa ste tudi kar nekaj let sodelovali pri pevskem zboru.
Že od mladega mi je bilo petje zelo pri srcu. Kot otrok sem pela najprej v cerkvi, zatem pa so me poklicali na cerkveni kor. Takrat so vsi verniki peli v cerkvi, cerkev je bila vedno polna, danes ni več tako. Moj krstni boter je bil prvi tenor na koru; to je bil Nacjo Ota, njegov sin pa je postal kasneje organist. Botra Viktorija pa je bila prvi sopran.
Kako pa je padla odločitev za Avstralijo?
Takrat smo bili pod Svobodnim tržaškim ozemljem, vedeli pa smo, da bo Italija prej ali slej prišla v Trst. Moj mož oz. fant je delal devet let v ladjedelnici svetega Roka v Miljah. Od leta 1953 pa je bil, tako kot vsi ostali delavci, na prisilnem dopustu. Proizvodnja je bila ustavljena in vedeli smo, da bodo prej ali slej zaprli. To je bila ena izmed najboljših ladjedelnic v Evropi. Nekega dne mi je zaročenec ponudil, da bi odšla za nekaj let v Avstralijo. Takrat nisem vedela nič o Avstraliji.
Preden ste se odpravili na pot, ste morali opraviti vrsto izvidov in prošenj?
Seveda, prestati smo morali vrsto zdravniških pregledov, ki so potrjevali naše psihofizične sposobnosti. Potem pa smo še nekaj časa čakali za odgovor s pristojne komisije za migracijo.
Kdaj pa ste izvedeli, da boste lahko odpotovali?
Umrl je moj nono. Z mamo sva bili v sprevodu iz Krogelj proti dolinskemu pokopališču. Tedaj mi je pismonoša izročil telegram; prebrala sem, da sem bila sprejeta v Avstralijo. Telegram sem izročila mami in ji rekla: “Glej gremo v Avstralijo”! Uboga moja mama, ni jokala samo zaradi pogreba, ampak tudi zaradi tega pisma, ki je naznanjal moj odhod.
Tedaj me je mama pogledala v oči in mi rekla: “Dobro, boš odšla, a pred tem se moraš še poročiti”. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

09.11.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!