Slovenija

Na Brezjah je obilica Božjih darov

Na Brezjah je obilica Božjih darov

Maša za bolnike in invalide v brezjanski romarski cerkvi

Objavljamo pridigo, ki jo je škof Franc Šuštar imel pri sveti maši za bolnike in invalide v cerkvi Marije Pomagaj na Brezjah 19. junija 2020.

Spoštovani bratje in sestre,
Najprej lepo pozdravljeni vsi preizkušani bratje in sestre, ki ste zaznamovani s križem in ste danes z zaupanjem poromali k Mariji Pomagaj sem na Brezje! Lepo pozdravljeni bratje frančiškani, ki že vsa leta z veliko ljubeznijo in odprtostjo sprejemate množice vernikov, bolnih in zdravih, da molijo in prosijo Nebeško Mater Marijo; lepo pozdravljeni sodelavci Založbe Ognjišča, ki že 52. vsako leto organizirate to čudovito molitev pred Marijo; lepo pozdravljeni sodelavci Slovenske karitas, ki letos praznuje 30-letnico obstoja, pozdravljeni malteški vitezi, odrasli skavti in prostovoljci različnih združenj ter domači, ki pomagate bolnim in ostarelim, da lahko prihajajo na Brezje! Prav lepo pozdravljam vse vas, ki nas od doma po valovih Televizije Slovenija ter Radia Ognjišče spremljate in ste z nami v molitvi. Za ta prenos se prisrčno zahvaljujem sodelavcem Televizije Slovenija in Radia Ognjišče.
Na Brezje smo poromali pravzaprav k Mariji Pomagaj in k Jezusu. Marija nas vse sprejema v svoje naročje, kamor je že pred tem sprejela Božjega Sina Jezusa Kristusa. Kar poglejmo na sliko brezjanske Marije Pomagaj in vidimo, da ima v svojem naročju še prostor poleg Jezusa – zame in zate. Tako kot Jezusa tudi nas želi objeti z vso svojo materinsko ljubeznijo, nas potolažiti in usmeriti na svojega Sina Jezusa: na njegovo besedo in na njegov način življenja. Prav zato smo prišli; po tolažbo, po zdravje za dušo in telo; še posebej smo prišli po utrditev v veri, da bi zmogli živeti po Božji volji. Pred Marijo in Jezusa danes prihajamo takšni, kot smo: vsak s svojim križem, ki je lahko bolezen, invalidnost ali starostna oslabelost; lahko je tudi križ skrbi in strahu za prihodnost; lahko je križ slabih medsebojnih odnosov in osamljenosti; morda je križ zaradi nevere in oddaljenosti od Boga … Križev je zelo veliko, vsak ima svojega …
Še zelo dobro imamo v spominu preizkušnjo preteklih treh mesecev. Zaradi pandemije smo bili izolirani in v določeni osamitvi. Nekateri so zboleli zaradi virusa, nekateri celo umrli. Vsi, ves narod, pravzaprav vse človeštvo se je znašlo v stiski zaradi koronavirusa. Doživeli smo nemoč in človeško krhkost. Danes doživljamo čudovite napredke v tehniki, medicini in znanosti. Pa kljub temu ostajamo ljudje, ki lahko zbolimo, ki nas je strah, ki smo odvisni od drugih. Doživetje zadnjih mesecev nas lahko naredi ponižne; nas lahko odpira k Bogu in Mariji, da prosimo pomoč ter zaupno molimo. Morda je bil zaradi te izkušnje to tudi milostni čas.
V zgodovini človeštva se vedno srečujemo z boleznijo in onemoglostjo. V evangeliju smo slišali dobro poznani dogodek srečanja Jezusa s slepim Bartimejem v Jerihi. Vabim vas, da se skupaj vživimo v to srečanje. Ta slepi Bartimej je beračil ob cesti v zelo imenitnem mestu. Jezus je šel mimo. Ta berač pa je že prej slišal o nekem dobrem Jezusu iz Nazareta, ki dela čudeže. Mislil si je: “Ali zdaj ali nikoli”! Zato je začel kričati in prositi: “Jezus, Sin Davidov, usmili se me”! Drugi so ga hoteli utišati in ga svarili, naj se lepo obnaša in utihne; bilo jim je nerodno pred ljudmi, morda celo pred Jezusom. On pa je še bolj kričal: “Jezus, Sin Davidov, usmili se me”! Jezus je nekoliko preizkušal njegovo vero, potem pa ga je poklical k sebi. Čudovito je bilo tisto srečanje. Bartimej se je takoj odzval, odvrgel svoj plašč (morda edino premoženje) in pritekel do Jezusa. Zanimivo je Jezusovo vprašanje. “Kaj hočeš, da naj ti storim”? Tudi nas Jezus danes sprašuje: “Kaj hočeš, da ti storim”? Slepi ga je prosil, da bi spregledal; in zgodilo se je tako. Jezus je takoj pokazal na njegovo vero. Bartimajevo vero prepoznamo v njegovem vpitju, prošnji, v zaupanju na ozdravitev, v tem ko je odvrgel plašč in slep tekel naproti Jezusu – vse to je izraz vere.
Ta evangelij nagovarja nas vse k poglobljeni veri in zaupanju v Jezusa. Jezus je pustil, da je slepi človek zahrepenel po ozdravljenju in ga klical. Bartimej je pravzaprav molil in ni ga motilo, kaj si pri tem mislijo drugi. Klical je Jezusovo ime – to je pravzaprav molitev srca, ki jo v Cerkvi imenujemo Jezusova molitev. Klicati Jezusovo ime!
Ob današnjem srečanju se zahvaljujemo za svojo vero, za poznanje Jezusa Kristusa, ki prihaja, ki je usmiljen in dela čudeže. Ne prihaja zaradi lepšega, pač pa zato, ker ga potrebujemo. Vedno ga potrebujemo, saj smo krhki, grešni in slabotni. Tudi danes Jezus dela čudeže. Naj nam čudeži v zakramentih pomnožijo vero in upanje.
Zaustavimo se ob čudežu bolniškega maziljenja. To je za človeka Božje zdravilo za telo in dušo. Apostol Jakob pravi: “Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z oljem” (Jak 5,14). Vsak duhovnik je pripravljen vedno priti k bolnemu človeku, ki prosi za zakramente, tako na dom kot v bolnišnico. V vseh bolnišnicah je duhovna oskrba. Po vsej Sloveniji je navada, da ob prvih petkih in za velike praznike župniki obiščejo starejše in bolne. Le zdaj v času epidemije je bilo to ovirano. Poleg tega so vsako leto tukaj na Brezjah in po župnijah srečanja za bolne in ostarele, kjer je možnost za spoved, maziljenje in obhajilo. O vsem tem so poučeni otroci pri verouku; vsi verniki pri različnih nagovorih. Kljub temu je marsikje prisotna napačna miselnost, da je zakrament maziljenja primeren le za zadnje ure življenja. Zato vabim vse kristjane, da bi verovali v Jezusovo odrešenjsko delo, cenili svete zakramente in zanje tudi prosili.
Razmišljanje o pomembnosti zakramenta bolniškega maziljenja in duhovne oskrbe bolnikov zadeva vse, tako mlade kot starejše. Mladi rod je poučen oziroma nepoučen od svojih staršev. Če so starši verni in cenijo svete zakramente, se to vidi tudi na zunaj. Starši in stari starši naj o tem govorijo z resnostjo, in to tudi pokažejo s svojimi dejanji. Če starši pokličejo duhovnika in tako poskrbijo za svoje ostarele starše, sorodnike in sosede, to otroci vidijo; dobro si zapomnijo, kaj je potrebno storiti ob resni bolezni. Pomembno je, da se med seboj pogovarjamo v bolezni ali starosti o moči molitve in svetih zakramentov. Morda so otroci zelo zaskrbljeni za zdravje staršev in imajo edini cilj ozdravljenje? Morda so uvidevni in ne želijo omeniti resnosti bolezni in smrti? S spoštovanjem in odprtostjo se je možno pogovarjati tudi o smrti in večnosti pri Bogu, ki je naše upanje. Včasih se zgodi, da so starši verni, njihovi otroci pa ne. V tem primeru bi prosil te otroke, da bi spoštovali svoje starše, njihovo vero ter njihove želje po zakramentih; če že iz svoje vere ne povabijo duhovnika, naj to storijo iz spoštovanja do svoje mame in svojega očeta. Tukaj na Brezjah je obilica Božjih darov. Zdaj bom šel med vas in vsem, ki ste pripravljeni in želite prejeti zakrament, bom podelil zakrament bolniškega maziljenja. Amen.

28.06.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!