N kot NERODOVITNOST

Zadnjič smo omenili ameriškega intelektualca Davida P. Goldmana, ki sem ga pred časom bral, pa se mi zdi zanimivo pogledati nekatera njegova razmišljanja, zlasti tista o nerodovitnosti ali jalovosti, ki pa se po njegovem mnenju kaže na več področjih, tudi na glasbenem, ki je blizu Goldmanu, glede na to, da je učil na konservatoriju Mannes v New Yorku. Zanimivo je tudi dejstvo, da je omenjeni intelektualec laični Jud, vendar piše (tudi) za katoliško revijo First Things (piše namreč tudi za Wall Street Journal, Asia Times in še za koga, je pa tudi član London Institute for Policy Research). Evropa gre tako skozi krizo, ki je politične, kulturne, pa tudi demografske narave, kar je vsem na očeh. “Težava ni v izgubi cilja, temveč v razumevanju neke volje. Evropa je brezbrižna do prihodnosti, kar se jasno izraža v nizki rodnosti. Povprečna italijanska, španska ali nemška žena bo imela v povprečju le 1,4 otroka v svojem življenju, stopnja rodnosti te populacije pa se bo v delovni dobi še zmanjšala”. Goldman pogosto uporablja demografijo, da bi osvetlil politično krizo v Evropi. “Zakaj se gre v vojno? Imamo osvajalske vojne, vendar je cilj narodov vedno ta, da gredo v vojno tako, da se bo sedanja generacija žrtvovala, da bi zaščitila prihodnje generacije. Če pa prihodnjih generacij ni, za današnje mlade ni nobenega razloga, da bi umrli v vojni. Če rečemo s Franzom Rosenzweigom, živijo v ‘deželah, kjer so reke in gore še vedno pod soncem, vendar tam živijo drugi ljudje, njihov jezik je zakopan v knjigah, njihovi zakoni pa so izgubili svojo moč’. Bolj kot vzrok je demografija simptom, četudi jo sedaj uporabljamo za nekontrolirano imigracijo. Predvsem je simptom moralnega in duhovnega problema”. Prva od evropskih nacij, ki je doživela demografski padec, je bila Francija, ki je že v Napoleonovih časih opustila svojo krščansko identiteto. “Francija je zapustila vero na račun laične samouveljavitve, to pa je pripomoglo k hedonizmu in moralnemu laksizmu, kar je zadušilo rodnost. Narodi potrebujejo čas, da se spremenijo. Izreden dogodek je nenaden upad rodnosti v nekaterih katoliških deželah. V Španiji so imele ženske leta 1975, to je leto smrti Franca, v povprečju 2,8 otroka. Leta 1990 je rodnost padla za polovico na stopnjo, kjer je še danes. Enako se je zgodilo v katoliškem Québecu, ki je imel v šestdesetih letih največjo stopnjo katoliške udeležbe in rodnosti, vendar pa eno od najnižjih stopenj v osemdesetih letih. Glede povezave med vero in rodnostjo smo imeli precej akademskih študij, kot npr. tistih, ki jih je napravil Max Planck Institute”. Goldman je prepričan, da obstaja jasna povezava med demografijo in sekularizacijo: “Tu je neka prostovoljna slepota. Racionalizem je že v redu v filozofiji, a je izredno nevaren kot pristop. Seveda Evropejci niso prav nič racionalni, kajti če bi bili, bi že pred dvajsetimi leti sprožili alarm zaradi demografskega padca in bi ponudili rešitve. Ena je ta, da se poveča stopnja rodnosti, kar pa ni enostavno doseči, druga pa je v tem, da bi se poslužili odgovorne imigrantske politike, kar tudi ni lahko storiti”. David Goldman pravi, kako na Zahodu močno primanjkuje kulturnih navdihov, kakor teh navdihov ni s strani filozofije in moralnih avtoritet: “Banalnost Zahoda je obupna”. Kot velik šok izpostavi abdikacijo (ker je za to šlo!) Benedikta XVI., saj je zaslužni papež zanj “eden od zadnjih velikih mož Zahoda, teolog, ki pozna vse vire, prijatelj judovskega ljudstva … Ima tudi intelektualno ostrino, da je razumel izziv Islama, kakor je pokazal v svojem govoru v Regensburgu leta 2006”. Goldman je zelo jasen, ko govori o zatonu kulture na Zahodu, ki po njegovem mnenju izhaja iz duha časa: “Hočemo biti mali bogovi na zemlji in oblikovati svojo identiteto po naših muhah. Rezultat te epidemije samoustvarjanja je povprečnost, ki se čedalje bolj širi. Enostavno nismo več dobri v ustvarjanju svoje identitete. Namesto da bi ustvarjali dialog med generacijami, imamo v umetnosti babilonski stolp, kjer se razne mode med seboj borijo za publiko. Pred tridesetimi leti se je ameriški kritik Harold Bloom pritoževal, da univerzitetnim študentom ni več mogoče podajati literature. Sodobna zahodna filozofija je bila od Kanta naprej prizadevanje, da se vera nadomesti z laično mislijo. Ta projekt fenomenologiji, eksistencializmu in pozitivizmu ni uspel. Filozofija je tako preživela le v nekaterih akademskih krogih. Za razliko od Sokratovih časov ne čutimo več potrebe po njej”. Ne potrebujemo več dobrih romanov, ki so nekoč služili kot pripomoček za osebno samoodkrivanje. “Danes nimamo več nič kaj ugotoviti o nas samih. Če nam ni všeč trenutna identiteta, jo zamenjamo z drugo. Bog je mrtev in vse je dovoljeno … Nismo več lačni velike književnosti, ker smo nehali raziskovati sami sebe. Nočemo več zastavljati vprašanj o smrti naših družbenih struktur”. David Goldman pravi, ko citira francoskega avtorja Jeana Claira, da je angel varuh naše dediščine odletel stran: “Začetek tega dogajanja je leto 1968, ko se je levica odločila uničiti kulturo, prav kakor Talibani in Islamska država. Potem je bilo potrebno pol stoletja, da je bil transseksualec Caitlyn (Bruce) Jenner izbran za ‘žensko leta’”.
Andrej Vončina

Cerkveni in družbeni antislovar (15)

Preberi tudi

Skupaj glejmo naprej!

Kristjani in družba

Z očetovim srcem

Kristjani in družba

Z očetovim srcem

01.09.2021
Božja beseda danes

Kristjani in družba

Božja beseda danes

05.08.2021

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme