Mrzlično vrenje ob koncu šolskega leta
No, šalo na stran. Za življenje v družini, kjer se vsi družinski člani ukvarjajo s petjem, z igranjem inštrumenta, s poučevanjem inštrumenta, z vodenjem zborov ali s kombinacijo le-teh dejavnosti, pomenita meseca maj in junij enega logistično najbolj zahtevnih obdobij leta (poleg decembra). Tudi delo obeh je vezano na šolsko leto, tako da … se v tem času spremenim v eno najbolj “zateženih” mam pod soncem. Od jutra do večera imam občutek, da neprestano koga nekam priganjam (začenši s sabo). Če se z možem bolj ali manj potrpežljivo in dobrohotno prenašava, otroci svoje nestrinjanje jasno pokažejo z izrazitim zavijanjem z očmi, glasnim protestiranjem, v skrajnem primeru tudi s solzami. Hčerka, ki rada sodeluje pri različnih dogodkih, sprejema vse kot del svojega vsakdanjika. Sin pa je zelo jasno povedal svoje mnenje kar v šolski nalogi, ko je na vprašanje, kaj si želi, prostodušno napisal, da si želi miru (in s tem ni imel v mislih tistega na svetu …). Med čakanjem na otroke, ki svoje nastope pilijo na zadnjih vajah, z drugimi starši nam celo uspe posedeti na kratki kavici. Dobro dene. Pravzaprav je skoraj terapevtsko, saj ugotoviš, da tudi druge družine preživljajo bolj ali manj enako obsedno stanje. V tistih nekaj minutah si naberemo 'korajžo' za nove vsakdanje boje, v to se namreč velikokrat spremenijo pogajanja z otroki. V mesecu septembru, ko smo se pogajali o številu izbranih interesnih dejavnosti. Med letom smo se bojevali, da bi vztrajali v izbranih dejavnostih. Zdaj se bojujemo, da bi jih končali, kot od njih pričakujejo njihovi mentorji. Edino najini mali skoraj štiriletnici sta žalostni, ker se je njuna dodatna dejavnost v tem tednu končala. Mali dve sta imeli v vrtcu na razpolago telovadbo, ki so jo vzgojiteljice prisrčno poimenovale “Palček Gibalček”. In ta dejavnost je nepričakovano postala motivacija vsakega ponedeljkovega jutra od oktobra do danes. “Danes gresta obiskat Gibalčka”, je skoraj v trenutku dvignilo iz postelje naše še tako zaspano dekletce in brez dodatnih besed premagalo kakršenkoli odpor do odhoda v vrtec. Ko se zvečer utrujena sesedem pred televizor, da bi se malo “podučila” o dnevnem dogajanju, se zavem, da so naši družinski problemi v luči družbenega dogajanja zelo majhni. Skoraj bi lahko rekla, da so minimalni. Dokler je moja glavna skrb, da bomo vsi ob pravem času na pravem mestu, ne pa, kaj naj jim dam jesti oz. ali jim lahko ponudim plačljivo šolsko dejavnost, se res ne moreva pritoževati. V kakšnem popolnoma zmešanem dnevu nama take misli pomagajo postaviti stvari v pravo perspektivo. Ko se po kakšnem soočanju z otroki sprašujem, ali je vredno ali ne bi popustila tistemu znanemu “se mi ne da”, se vedno znova zavedam, da stvar v resnici ni v tem, da bo otrok vadil svoj inštrument, da bo naredil nalogo sam, in če je ne bo, bo šel v šolo brez nje. Gre za doslednost. Da dokončaš, kar si začel. Da ob prvi težavi vržeš note ali kaj drugega v kot. Da te to, da imaš dober spomin, spretne prste in odličen posluh, ne odvezuje od redne in dosledne vadbe. Da samo vaja dela mojstra. Da ti Bog ni dal talenta za glasbo, nogomet ali vezenje, če hočete, da bi se “važil”, ampak da bi ga uporabil v dobro sebe in drugih. Da si odgovoren za svoje stvari in svoje dolžnosti. Lekcije, pri katerih še odrasli velikokrat 'pogrnemo'. Kar nam dajo otroci, seveda, takoj vedeti. “Mi skrbimo in oblikujemo svoje otroke, oni pa nas v zameno neprenehoma silijo, da se soočamo – upam, da tudi presegamo – s svojimi slabostmi. Poveličevanje v starševstvu poteka v obeh smereh”. Tako lepo je to ubesedila Holly Pierlot v svoji knjigi “Priročnik za mamice: kako doseči red v hiši in mir v duši” (Založba Emanuel, 2010), o kateri sem pred časom že pisala. Kot tudi to, da je doslednost ena najpomembnejših in najtežjih stvari. A doslednost v majhnih stvareh družinskega vsakdana pomeni boljši jutri družbe, katere nosilci bodo postali naši malčki.
Alenka Hvalica
