Goriška

Mrtvilo (1)

Mrtvilo (1)

Gorica, 10. marca 2020

Gorica res ni znana kot zelo živahno mesto. Kaj več življenja prinašajo kvečjemu otroci priseljencev, ki govorijo neznane, tuje jezike, in pa – zlasti v večernih urah – univerzitetni študentje, ki seveda prihajajo od zunaj.
Od kar je Gorica stopila v “rdečo cono”, pa je še bolj mrtva kot ponavadi … V torek, 10. marca, na dan, ko je stopil v veljavo odlok italijanske vlade za preprečitev širjenja okužbe s koronavirusom, ki predvideva tudi omejeno gibanje ljudi, sem se po večerji odpravil v mestno središče. Iz radovednosti. Prva postaja – točit gorivo v Rožno dolino, da bi videl, ali se kaj dogaja na meji. Nič, še nobene kontrole, gibanje neomejeno. Ker je to bil menda še zadnji dan nenadzorovanega prehoda meje in ker so dan prej znižali ceno goriva, sem pričakoval, da bom moral na črpalki čakati v vrsti. Pa sem se tam znašel čisto sam. Gospa pri kasi mi je prijazno povedala, da bodo mejo menda zaprli v naslednjih 24 urah. A ni bila gotova. “K nam prihajajo večinoma Italijani, doma imamo otroke in vsi smo v skrbeh”. Ko sem še govoril z njo, se je za mano pojavil znanec iz Nove Gorice, ki mi je v šali rekel: “Dejmo ven! Ti dovolimo, da si tu, samo če prineseš corona … pivo”. Ko sem se vrnil v Gorico in se sprehodil po centru, sem se prepričal, da so Goričani zelo spoštljivi do zakonov. Ali pa vsaj zelo prestrašeni. Vladni dekret so vzeli zelo resno. Očitno se še vedno pozna, da se v naših žilah pretaka kri podanikov velikega avstrijskega cesarstva … Na trgu sv. Antona sta bila lokala, kjer se ponavadi združuje pisana druščina ljudi, zaprta. Po njem se je s počasnimi koraki, brez cilja, sprehajal moški srednjih let in se tudi sam čudil temu nadrealnemu vzdušju. Pa sem šel na Travnik in se ob Neptunovem vodnjaku, pod skoraj polno luno, ustavil nekaj minut: spet vse zaprto. Le parček si je ogledal dve izložbi in šel mirno naprej proti Gosposki ulici. Ko sem hodil po trgu, sem lahko slišal samo svoje korake. Neptunu so ustavili še vodo. Zadnja postaja: ljudski vrt in Verdijev korzo. Tudi tam vse zaprto in pusto. Le pred vrati trgovin in hiš vreče z odpadki. Po coni za pešce se je pripeljal mlad kolesar s šalom okrog ust. V ljudskem vrtu se je sprehajal starejši gospod s psom. “Končno pogumen Goričan na sprehodu”, sem si rekel. Pa mu je zabrnel mobi. Povlekel ga je iz žepa in glasno, da bi ga lahko slišal kdorkoli v parku, govoril. V jeziku južnih slovanskih bratov. 

Danijel Devetak

Slike

11.03.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!