Goriška

Mrtvilo (2)

Mrtvilo (2)

Gorica, 11. marca 2020

Ker živim v mestu, sem si v sredo, 11. marca, pozno popoldne privoščil sprehod. Da bi spet videl, kaj se dogaja in kaj ne. Vreme je bilo jasno, prometa znatno manj; težko je bilo ne imeti občutka, da je že zaradi tega zrak čistejši. Po glavnih ulicah se je nekaj ljudi le sprehajalo; vsekakor – tudi njih – znatno manj. Dva sta se sprehajala z zaščitno masko, eden se je živčno prestopical pred lekarno in čakal, da bo prazna, preden bi vstopil: mimoidoči so ga debelo gledali in noge so jih kar same nesle na drugo stran ceste. Na splošno so bili ljudje kar sproščeni. Disciplinirano, v omejenem številu, so stopali v kavarne ali sladoledarne. Kot bi želeli dokazati, da se življenje ni ustavilo, da se je treba potruditi, da ohranimo “normalo”. Seveda v spoštovanju novih pravil in ukrepov. Na vratih trgovin, bank, lekarn, lokalov in vseh drugih dejavnosti, odprtih javnosti, so bili listi z navedbo glavnih pravil zadnjega vladnega odloka. Iskal sem kakšnega dvojezičnega; za zdaj, žal, zaman. Se bo kakšen pojavil v naslednjih dneh? Uslužbenci v trgovinah z odprtimi vrati so v glavnem samevali in resnobno gledali ven v pričakovanju in upanju, da kdo le vstopi. Ob 18. uri, ko naj bi zaprli bare, kavarne, pizzerie in restavracije, so s ključi v rokah, eden za drugim, za sabo zapirali luči in vrata. Kar nekaj trgovin in barov je bilo že zaprtih “do nadaljnjega”. Na grajskem griču je kakšen grm v cvetu naznanjal prihajajočo pomlad in z njo upanje, da bo lepše vreme odgnalo – poleg zimskih grip – tudi ta virus. Domov grede sem stopil še v občinsko palačo: na mizi v veži sem našel – v italijanščini, slovenščini in angleščini – obrazec nadomestne izjave uradnega potrdila, ki je potrebna za premikanje oseb zaradi službenih, zdravstvenih ali drugih potreb. Lepo! Ga bo kdo uporabil? Na razpolago je tudi dvojezična (najdete jo tu: dichiaraz-sostitutiva-atto-notorio-x-spostamenti-coronavirus-bilingue). 

Zvečer me je doletela šokantna novica. Vedel sem, da je premier Šarec napovedal nadzor in zaprtje mejnih prehodov. Ko pa so mi kolegi med večerjo poslali nekaj slik o zaporah, zvečer nisem mogel ne iti tudi sam pogledat in poslikat. Najprej sem seveda šel do Rdeče hiše: na slovenski strani so na cesto postavili cementne bloke, prave zidke, ob katerih je stalo osebje civilne zaščite, na italijanski pa so prehod ovirale plastične, rdeče in bele ograje new jersey. In spomnil sem se, kako sem nekaj dni pred Božičem 2007 prav tam, sredi velike evforične množice, ki je nazdravljala pod ognjemeti, bil priča zgodovinskemu dogodku: skupno z županoma Brulcem in Romolijem ter drugimi predstavniki oblasti smo prvič prestopili tisti mejni prehod, ne da bi nas kdo vprašal za prepustnico. Tokrat sem v popolni tišini tam stal sam. Nato sem si ogledal še mejne prehode v Šempetru, Solkanu in seveda na koncu Škabrijelove ulice, ki je marsikateremu Goričanu najljubši, saj gre za prehod, kjer se še najlepše vidi, kako se eno mesto pod Kapelo nadaljuje v drugo. Razlogi slovenske vlade, ki je odredila zaprtje mejnih prehodov, so jasni. In vendar so tako drastične fizične zapore v mnogih Goričanih spet boleče obudile stare rane, tiste, o katerih smo mislili, da so se s padcem mrež in zidov začele končno celiti. “Skupaj v Evropi” piše na tabli ob Vecchietovem mozaiku na Trgu Evrope v spomin na veliki dogodek 1. maja 2004. Tudi Transalpino sem obiskal še isti večer in videl ljudi (župan Ziberna jih je imenoval “idioti”), ki so kljub priporočilom iz Gorice, kjer so zvečer bari zaprti, hodili pit v stavbo železniške postaje. Morda pa je res potrebno spet postaviti mreže in ograje … 

Danijel Devetak

Slike

12.03.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!