Mrtvilo (3)

Potem ko je premier Conte pred nekaj dnevi odredil še strožje ukrepe za zajezitev koronavirusa, je v mestnem središču Gorice opaziti še manj ljudi. Mesto je prava puščava. V uri hoje sem v centru srečal petkrat več oseb s psičkom kot pa staršev ali nonotov z otročički v vozičku. Gorica pač … Kljub temu da je župan Ziberna jasno povedal, da krajši sprehodi z otroki – prav tako kot s psički – niso prepovedani. Ljudi, v glavnem posameznikov, je malo, zelo malo. In mimoidoči se gledajo z nezaupanjem. Vedno več jih nosi zaščitno masko. Ali pa vsaj šal na ustih. Nekdo je krožil celo z lopovsko kapo, ki pokriva celo glavo in ima le odprtino za oči … Nekaj jih je bilo tudi z gumijastimi rokavicami. In če kdo slučajno sreča znanca, se z njim pogovarja na neobičajno razdaljo. Pa sem pomislil: ko bi bili vsi Italijani kot Goričani, bi v dveh tednih gotovo premagali ta virus! Nekateri so se odzvali na vsedržavne pozive optimistov in na okno ali balkon obesili rjuho z barvami mavrice in napisom “Andra’ tutto bene” (Vse se bo dobro izšlo). Nekaj jih je obesilo italijansko zastavo in tako izrazilo (za)upanje v Italijo, ki da bo znala premostiti tudi ta hudi trenutek. Še drugi so – določen dan ob določeni uri – ob odprtem oknu igrali na instrument ali, dan kasneje, ploskali zdravstvenemu osebju. Dogaja se marsikaj čudnega. Kot je čudno se sprehajati po Travniku in slišati samo lastne korake. Čudno je videti redke posameznike na ulici, ki z mobijem fotografirajo Gorico, kakršne doslej nismo poznali. Čudno je videti, da so trgovine – z izjemo marketov z jestvinami, lekarn in trafik – zaprte. Predvsem pa je za Goričane prava katastrofa videti zaprte bare, ki so vedno bili polni ljudi. Kafetek, aperitiv ali sladoledek v mestu so navade, ki si jih Goričani posebno radi privoščijo. Ko je to mogoče … Na vratih zaprtih trgovin so običajni napisi z navedbo razlogov zaprtja. Le malokdo je bil pri tem bolj ustvarjalen in izviren. Na neki knjigarni je npr. pisalo: “Se vidimo kmalu. Berite, berite, berite!” Pa sem se iz srca nasmejal, saj sem se spomnil, da smo imeli na liceju profesorico slovenščine, ki nas je imela posebno rada in nam je do onemoglosti ponavljala vedno isto: “Berite, berite, berite!” Tudi avtomobilov je v mestu znatno manj. Ko bo konec tega čudnega obdobja, bomo Goričani gotovo pogrešali čist zrak, dejstvo, da ni prometa, in pa to, da se z neverjetno lahkoto najde parkirni prostor za avte. Ko bo konec … Na izredne razmere smo se skoraj navadili in je v tem trenutku skoraj čudno pomisliti, da bomo nekega dne lahko spet brez strahu stopili na ulice, srečevali ljudi, z njimi govorili ali skupaj stopili v bar, kjer jim bomo ponudili dobro goriško kavico. 

DD

Slike

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme