Molitev je srečanje
V molitvi se srečamo s seboj in z Bogom. V odnosu z drugimi in z Bogom osebno rastemo in se razvijamo. Tako smo ustvarjeni.
Vendar pa se moramo najprej srečati s seboj. Sveti Ciprijan se sprašuje: “Kako moreš zahtevati, da te Bog posluša, če ti ne poslušaš samega sebe”? Če nismo sami doma, nas tudi Bog ne more najti. Zato moramo vstopati v kamrico svoje notranjosti, prisluhniti svojim najglobljim mislim, čutenjem, željam, spominom. Bolj kot smo v stiski s seboj, bolj padajo naše maske in okraski, da odkrijemo, kaj je naša pot in kam smo poslani.
Podobno je tudi srečanje z Bogom, ki je globlji od nas samih in bližje, kot smo sami sebi. V molitvi spoznavamo njegovo ljubezen in veličino, da je stvarnik in voditelj zgodovine, pravični sodnik naših dejanj in obenem usmiljeni Oče, ki se ljubeče sklanja nad našimi bolečinami. Predvsem odkrivamo, da Bog ni iluzija, prenos nekih slepih hrepenenj, ampak resnična ljubeča stvarnost, ki nas obdaja in ohranja pri življenju. To potrjuje tudi izkušnja Jezusa Kristusa in mnogih ljudi, ki so v njem polno uresničili svoje življenje.
Kakšna naj bo torej naša molitev? Iskrena in zaupna, da Bogu predstavimo vso resničnost svojega srca in življenja, ga prosimo, se mu zahvaljujemo, ga častimo, včasih tudi jočemo, kričimo ali poskakujemo od veselja. Pomembno je, da Bog stopi v vse, kar je naše življenje, tudi v naše teme, strahove, dvome in gluhote. Tako smo odprti za njegov dar in ozdravljenje mnogih ran. Ta resnica nas opogumlja, saj je Jezus zagotovil, da bomo uslišani, če ga bomo prosili. Okrepiti moramo zaupanje, da bo ta iskreni odnos razsvetljeval naše dneve in noči ter odpiral mnoga hrepenenja. V molitvi ljubezen ne mine in dela čudeže.
Primož Krečič
(Iz priloge Bodi človek! 10.10.2013)
Spoznanje sebe za boljšo molitev
