Modrost, ki je postala meso
Že začetek Svetega pisma nam pove, da je v začetku predvsem Bog, torej ne “nekaj”, temveč “nekdo”. On je tisti, ki je potem “ustvaril nebo in zemljo”. Še bolj natančen je uvod v Janezov evangelij, ki nam pove, da je bila v začetku pravzaprav Božja modrost, kar lahko prevedemo “Logos”, ne samo “Beseda”. V začetku je torej neki vrhunski “Um”, ki je onkraj človeškega, na podlagi tega pa je potem “nastalo” vse skupaj, še bolje, bilo je ustvarjeno. Iz zgodovine filozofije nam je znano, kako so ljudje vedno iskali tisti začetek vsega, na podlagi tega, kar je po njihovem bilo “v začetku”, pa so potem presojali vse drugo, gledali so na svet, na človeka, na življenje. Poznamo tovrstno iskanje v grškem svetu, v ta svet pa je potem prišlo Božje razodetje po tej učlovečeni Modrosti, Jezusu Kristusu, Božjem Sinu, drugi Božji Osebi. Človek sam je lahko s svojim razumom, s svojim modrovanjem, prišel do določene točke, preko katere pa ni mogel, moralo je priti do Božjega razodetja. S krščanstvom je tako prišlo do združitve vere in razuma. Izrednega pomena je zato, kakšna in katera miselnost ali filozofija je pri nas “v začetku”, kakšna je usmeritev našega življenja. Seveda bomo na to gledali v luči duhovnega življenja. Dandanes imamo več stranpoti, ki potem današnjega človeka odvračajo od pravega pogleda na svet, življenje in človeka. Poglejmo si te možnosti.
Materializem
Ta filozofija predpostavlja, da ni nič onkraj materialnega, če pa je, tega ne moremo vedeti (agnosticizem = nezmožnost spoznanja). Ta filozofija je privedla do zanikanja prvenstva iskanja duhovnega, glede na to, da nematerialna duša ne obstaja. Ta filozofija je tudi vedno zanikala to, da bi človek imel nadnaravni cilj, h kateremu ga je usmeril Bog. Rezultat te filozofije je, da glede na to, da ni nič višjega od človeka, k čemur bi bil ta poklican, postaneta najvišji znanosti filozofija človeka (humanizem) in znotraj te psihologija. Res je sicer, da mora nekdo biti umsko zdrav, da bi lahko duhovno napredoval, a vendar ne more biti umsko zdravje poslednji cilj, saj je še kaj onkraj njega, poleg tega pa psihologija, vsaj moderna, dokončno ne more pripeljati do umskega zdravja, vsaj sama po sebi ne, saj ne gre za nekaj empiričnega. Uspešnost te znanosti je nekje 10 %, malo večji s pomočjo zdravil, kar pa ima spet svoje stranske učinke. Ni zaman Freud pacientov imenoval “zlate ribice”, saj so terapevtu zagotavljali lep zaslužek. Obširneje bi sicer potrebovali poseben članek.
Sentimentalizem
Z materializmom je povezano mišljenje, da je duhovnost v čustvih. To zlasti izhaja iz trditev Friedricha Schleiermacherja, ki je trdil, da je pobožnost čustvo, ne pa sinovska ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega, ker je ta narejen po Božji podobi. Pobožnost je postala nekaj tuzemskega oz. je človek z njo usmerjen zlasti v samega sebe, raje kot na Boga, to pa je pravzaprav rezultat materialističnega pristopa k človeku, svetu in življenju. Tako je treba vedno gledati na čustva ljudi, ki imajo prvo mesto, na podlagi čustvenega pa se potem usmerja vse drugo. Sv. Janez od Križa je lepo učil, da je napredovanje v duhovnem življenju pogojeno s tem, da je naše življenje utemeljeno v Bogu, ne pa v nas samih oz. v ljudeh, stvareh ali v tolažbi, ki jo nudijo. Treba je torej preseči svoja čustva, da bi iskali nadnaravni cilj, h kateremu smo v osnovi namenjeni. Naš končni cilj je nebeška blaženost, ki nam je v določeni meri lahko zagotovljena tudi že tu, v polni meri pa potem v nebesih.
Racionalizem
Naslednja nevarna filozofija je racionalizem, ki načeloma pravi, da nam je spoznanje reči prirojeno, torej je v nas samih. Tudi to je privedlo do neke vrste imanentizma (tostranskosti), kjer so ljudje pravzaprav ujeti v same sebe. To pojmovanje se zasledi tudi v vzgoji, kjer se predpostavlja, da ima otrok, mladenič ali človek že vse, kar potrebuje. Vsakdo mora le samega sebe izraziti. V tej smeri lahko rečemo, da je človek nepopisan list ali tabula rasa (ne pa, kakor so učili Rousseau in podobni, da je človek po naravi dober, da ni grešen), v smislu, da nima še določenih znanj in spoznanj ter veščin, zato pa se mora tega naučiti tako, da gleda izven samega sebe, da mu torej to drugi dajo. To privede do tega, da se ljudem pravi, naj “sledijo svoji vesti” ali da delajo, “kakor čutijo” (tu je povezava s sentimentalizmom), četudi bi delali narobe, ker ne bi sledili nadnaravnim in naravnim zakonom (teh se tako ali tako ne priznava).
Racionalizem in materializem
Vsaj zadnjih sto let so na življenjskem področju jemali racionalizem in materializem skupaj, vse to pa potem aplicirali na moralni zakon, torej na to, kako naj človek živi. Glede na to, da materializem pravi, da ni nič onkraj materialnega, potem človeka pripelje do prepričanja, da človek nima odgovornosti pred Bogom, kakor tudi, da nima svobodne volje, saj je oboje nematerialno. Človek je samo materialen, zato je proizvod fizičnih zakonov. Racionalizem po drugi strani spodbuja negativen odnos do telesa. Telo je samo dano, kot neke vrste orodje ali instrument, človek pa lahko z njim razpolaga, kakor se mu zdi prav. Neodgovornost, ki jo je pripeljal materializem, in napačen pogled na telo sta pripeljala do vseh pogubnih posledic, ki smo jim priča, od kontraceptivne miselnosti, pa do, recimo, genderistične ideologije, ko lahko kdo trdi, da je, recimo, “ženska v moškem telesu”, saj to, kdo nekdo je, naj ne bi bilo povezano z njegovim telesom. Naravno pravo seveda tudi tu povsem izgine.
Naturalizem
Naturalizem je zmota, ki pravi, da je človek po naravi dober in da zlo ni plod zunanjih vplivov. Če torej človeka prepustimo samemu sebi, bo naravno usmerjen k temu, kar je prav. To, da je človek po naravi dober, sicer drži, vendar pa je človeška narava ranjena, tudi filozofi pa so znali, če so hoteli, opaziti, da je s človekom nekaj narobe. Ugotovili so torej, da človek včasih ve, kaj je prav, pa vseeno stori, kar je zgrešeno – vedeli so, da je človekova popolnost v vrlinah, pa vendarle je slednji nagnjen k pregrehi. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Iz priloge Bodi človek! / Piše Andrej Vončina: Prav misliti, da bi prav delali
