Suzin svet

Modri objem

Modri objem

Piše Suzi Pertot / Čarobnost morja v poletnih jutrih

Plavati sem se pravzaprav naučila zelo pozno. Mama, ki je sicer zaradi neprijetnega občutka utesnjenosti nerada zahajala tudi v gore, je videla v morju baje največjega in najbolj nevarnega sovražnika. Saj ne, da bi me ne spremljala na kopanje. Preveč sem že kot otrok ljubila sonce in vodo. Pretežko ji je bilo gledati, kako sem žalostna in osamljena čepela na domačem balkonu in sanjala o svobodi. Svoboda mi je bila namreč vedno pisana na kožo. Morda, ker je taka moja narava, morda ker sem strelec. Strelci so neukrotljivi in ljubijo do skrajnosti občutek neskončnosti, občutek svobode.
Tako sva zahajali k morju, na zaprto in nekoliko tesno mestno kopališče, kjer so bili moški in ženske strogo ločeni, med njimi pa visok bel zid, ki je segal globoko v morje. Tržačani so to kopališče sredi mesta imenovali enostavno “Pedočin”, po morskih klapavicah, pedočih, menda ravno zato, ker so bili kopalci tako na tesnem kot klapavice na skali.
V vodi sem bila od jutra do večera, tako da sem imela popolnoma modre prste in nagubano kožo. Noben klic, nobena prošnja me nista iztrgala iz opojnega objema valov, pa čeprav sem se v morje kot otrok najprej podajala z rešilnim pasom, ko sem bila nekoliko starejša in sem ga že prerasla, pa z napihljivo blazino. Mama se vodi nikoli ni približala, držala se je na robu plaže, v ozadju, četudi ji je bilo vroče in bi potrebovala osvežitev. Poletja in sonca namreč nikoli ni marala, bila je ena izmed tistih, ki bi živeli sredi zime brez konca, plavati pa ni znala. Jaz sem vse do poznega večera, ko je sonce izgubilo moč in me je že zazeblo, čofotala proti obzorju in sanjala o svetu, ki se skriva za zlato črto zahajajočega sonca. Morje v svoji neskončnosti je bilo preveliko za otroško domišljijo.
Oče je bil rojen ob morju. Barkovljan. In k morju se je vračal, ko je le mogel. Sicer mu ni uspelo, da bi me naučil plavanja, preveč robat je bil in preredkobeseden. Moj oče, ki je ob morju najraje molčal in zrl tja daleč v obzorje. V daljave, v katerih so se zrcalile njegove rojstne Barkovlje in hiša, ki so mu jo bratje na neprijazen način odtujili. Razklane korenine človeka, ki, podobno kot jaz, nikoli v življenju ni našel miru in me je po kopanju vodil strmo v breg k terasam, kjer je bil nekoč tudi sam otrok. Jaz pa sem na koži še čutila vonj po soli in razbeljen dotik sonca, ki sva ga oba tako zelo ljubila. Sonce, ki trga kožo, guba obraz in blagodejno greje razbrazdano dušo. Oče me nikoli ni priganjal, da bi šla domov, in v nasprotju z mamo ga ni bilo nikoli strah, ko sem se z zeleno napihljivo blazino podajala v objem valov. Ob večeru je morje postajalo nemirno, globine so silile k nebu in valovi so bili vse bolj visoki in neukrotljivi. Oče me je pustil, da sem plavala proti odprtemu morju. Midva se nikoli nisva bala vode. Niti globin. V krvi imava morje, obzorje, neskončnost nikoli dorečenih sanj. Barkovljana sva. Sva bila, pravzprav. Očeta že zdavnaj ni več. Izginil je za obzorjem.
Plavati sem se naučila veliko let pozneje, čisto slučajno, daleč od Barkovelj in rodnega Trsta. Bilo mi je že petnajst let, preveč za dekle, ki je bilo rojeno ob morju in je preživljalo poletja na plaži. Vedela sem, da bi morala obvladati plavalne veščine, pa mi je verjetno mati podzavestno vcepila strah pred globino.
Zgodilo se je, da so me starši poslali na počitnice na Vipavsko, kjer sem se družila z nekoliko starejšo hčerko družinskih prijateljev. Skupaj sva “vandrali” po kmetiji, grabili seno, kradli ponoči pršut na kašči in domačo smetano iz hladilnika. Veliko sva štopali, skupaj z njenimi nekoliko starejšimi prijatelji pa sva šli tudi na morje, na Hrvaško. Bila sem najmlajša, a, ker sem bila edina rojena ob morju, me nihče ni vprašal, ali znam plavati. Na plaži nismo dolgo posedali in na predlog starejšega fanta smo se odločili, da bomo zaplavali do bližnjega otoka. Molčala sem in pogoltnila slino. Sicer sem veliko plavala, a vedno s plavutkami in rešilnim pasom ali blazino. Zdaj vseh teh varnostnih pripomočkov nisem imela s seboj in še sram me je bilo. Družbi starejših prijateljev ne bi nikoli priznala, da ne znam plavati. Zato sem jim brez besed sledila v mrzlo, biserno čisto, modro vodo istrskega morja. Plavali so hitro, vešči so bili tega, navajeni morja in razdalj. Sprva sem jih komaj dohajala, včasih potonila in spila požirek slane vode, a nihče ni opazil, da se obotavljam. Dosegli smo otok. Splavala sem. Tedaj sem razumela, da sem odrasla, da ne potrebujem več blazine in plavutk. Niti staršev, ki bi na plaži pazili name.
Blazino sem spravila v omaro. Sploh ne vem, kaj je bilo potem z njo, saj je bila že obrabljena in stara. Plavanje pa mi je prešlo v kri. Neznansko rada plavam. Lahko bi rekla, da brez plavanja ne morem. Enostavno, ko se poletje razbohoti v vseh svojih modro-rumenih odtenkih in ko je pretoplo, da bi lazila visoko v gore, zahrepenim po vodi, po svežini. Kot bi telo ne moglo brez nje. Kot bi ne moglo brez mrzlega, osvežujočega, modrega objema.
Saj ni nujno, da je morje. Povsod rada plavam, samo da je nekaj gladine in da je dovolj globoko. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

04.08.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!