Močne občutke vzbujajoč pretanjen pesniški koncert
Kdor je v četrtek, 19. septembra 2024, sedel v mali dvorani Kulturnega doma v Novi Gorici in se popolnoma predal lepoti pesniške besede in vsem razumljivim neštetim glasbenim zvokom, bo še dolgo v sebi nosil tisočero neizrekljivih občutkov, ki so mu prepojili dušo.
Pesniški koncert pod naslovom KAPLJA + SEME je bil zasnovan lansko leto in je bil premierno izveden v Cankarjevem domu v Ljubljani. Pod izvirnim naslovom so se na poseben način, s prodornim poetičnim snovanjem, v slovenski prestolnici predstavili štirje zamejski pesniki, David Bandelj, Marij Čuk, Marija Kostnapfel in Ace Mermolja, da bi tudi na Gorenjskem v kakovostni kulturni ponudbi spoznali vsaj okrušek primorskega ustvarjalnega duha, ki veje večkrat še močneje in ostreje kot v matični domovini. Vsebinsko in izpovedno raznolika pesniška srca so povsem osvojila tudi novogoriško publiko, ki bi sicer lahko v večjem številu sprejela povabilo Kulturnega doma.
Nekaj svojih pesniških utrinkov, porojenih v hrepenenju, bolečini, razmišljanju o marsičem, zlasti o nas samih in človeku, človečanstvu ter pomanjkanju le-tega v današnjih časih, ko vsepovsod rožlja le orožje, so pesniki najprej sami prebrali, potem pa svoje verze prepustili interpretativni moči dveh nam dobro znanih gledaliških igralcev, Maji Blagovič in Vladimirju Jurcu. Igralca pogrešamo dolgoletni abonenti Slovenskega stalnega gledališča Trst, katerega člana sta bila več desetletij. Iz njunega izbrušenega odrskega govora, prežetega s subtilnostjo in izrazitim smislom in mero za uravnoteženo osebno interpretativno izraznostjo in s posebnim žarom, so pesniške besede zadobile neslutene pomenske odtenke in še večjo globino ter ostrino. Prodorno interpretacijo poezij sta diskretno spremljala izkušena glasbenika s svojima glasbiloma.
Aleksander Ipavec-Ipo s harmoniko in Tinkara Kovač s prečno flavto sta, tudi z neverjetnimi, komaj slišnimi zvočnimi odtenki, ustvarila enkratno ozračje, ki se je spajalo z izrečeno pesniško mislijo. V intermezzu med sklopi pesmi posameznega ustvarjalca je polno zazvenel kristalno čisti glas Tinkare Kovač, ki je reinterpretirala slovenske ljudske pesmi – med temi je bila Vsi so venci beili – in zapela tudi v italijanskem južnjaškem narečju in furlanščini. Pesniki so se pozornemu občinstvu predstavili kar po abecednem redu. Najprej sta nas zajela žalost in sočutje ob srhljivih pesmih iz zbirke Enajst let in pol tišine (2020) Goričana Davida Bandlja (1978), pesnika, literarnega zgodovinarja in zborovodje; eno, v kateri našteva ničkoliko krajev mučenja, smrti, umorov, pokola nedolžnih ljudi, je prebral sam. O ustvarjalnem delu pravi, “da je pisanje poezije trenutek, ko si sam s sabo, kar je v tem burnem času dragoceno!”. Bandelj je poleg omenjene izdal še zbirke Klic iz nadzemlja (2000), Razprti cvetovi (2006) in Rod lepe Vide (2009), antologijo sodobne poezije Slovencev v Italiji.
Za njim se je predstavila Tržačanka Marija Kostnapfel, ki piše pesmi, prozo in literarno-zgodovinska besedila. Za njene lirske literarne stvaritve, v katerih se izrisujejo bistvena življenjska vprašanja, s katerimi se vsi spopadamo, a jih ne znamo ubesediti, pa tudi doživetja in spoznanja, sta značilna jezikovna zgoščenost in izčiščen jezik. Izdala je dve zbirki pesmi, v katerih “nobena beseda ni odveč”: Pesmi (2016) in Pesmi /Poesie (2018).
Tržačan Marij Čuk (1952) se “uvršča med najbolj značilne in prodirljive glasove sodobne slovenske poetične scene”. Pri njem, ki obravnava najrazličnejše teme, “pesnjenje krasijo številni prestopi v razvezano domišljijo, izstopa pa tudi njegov jezik, ki premore intenzivne metaforično bogate in vizualno dinamične izrazne postopke”. Na večeru smo slišali tudi pesem s kar ošiljenim kritičnim odtenkom o Trstu, ki “tli v nevidnem strahu”. Svoja bogata pesniška zaznavanja je zlil v pesmi, ki so izšle v zbirkah Pesniški list (1973), Šumenje modrega mahu (1974), Zakleta dežela (1975), Suho cvetje (1982), Igra v matu (1984), Sledovi v pesku (1993), Ugrizi (2003), Zibelka neba (2007), Ko na jeziku kopni sneg (2014) in Vse gube ljubezni (2023).
Poseben, svojevrsten slog ima tudi pesnik, (esejist, časnikar in urednik) Ace Mermolja, rojen v Gorici (1951), bivajoč na Tržaškem. Pravi, da pišemo “da bi prišli v globino neke stvarnosti, do korenin zla, in tudi zato, da bi našli sveti gral, ki ga najbrž ni.” Je pesniška beseda dovolj močna, da bi vzbudila človečnost v ljudeh, v teh krutih časih, ko grebene dvigajo razne ideologije, v imenu katerih se ubija …? Njegova pesniška bera je obsežna, zbrana v zbirkah z domiselnimi naslovi: Pesniški list (1973), Nova pesmarica (1975), Med kaktusi kuham kavo (1978), Z zvezdami v žepu (1982), Igra v matu (1984), Elegije in basni (1991), Drobci na parketu (1999), Znamenja (2002), Na robu lista (2003), To ni zame (2007), Okruški (2013), Čivk duše (2017), Lukov greh (2021).
Vsak izmed pesnikov se je v svojih pesniških izlitjih razgalil in vlil v srca poslušalcev nekaj sebe in jim dal kar nekaj iztočnic za poglobljeno razmišljanje o nas samih, o našem bivanju na tej zemlji in o drobcih zgodovine človeštva, ki raje seje zlo kot dobro.
Razveseljivo bi bilo, da bi ta pronicljivi pesniški koncert oplemenitil tudi kulturno dogajanje v Gorici, zlasti zdaj, ko je že skoraj pred pragom l. 2025, ko bosta Nova Gorica in Gorica Evropska prestolnica kulture. Take bistre, poživljajoče vode, ki privre iz srčnih globin, smo vsi še kako potrebni.
