Moč zgodb, napisanih s srcem

Piše: DD

KC Lojze Bratuž / S knjižnih polic: Stare jedi v novih loncih

Delo Stare jedi v novih loncih, ki je izšlo decembra lani, ni knjiga receptov, temveč vsebuje 99 zgodb o ljudeh, jedeh in praznovanjih iz širšega goriškega prostora. Katja Ferletič, naša časnikarka, je rešila pozabe spomine prič naše preteklosti, ki jim živa tradicija nekaj pomeni in bi jo radi kot žlahten dragulj posredovali zanamcem. Zgodbe, ki so izhajale v našem tedniku, marsikomu odkrivajo svet, ki ga večina pripadnikov naše skupnosti več ne pozna in neizprosno tone v pozabo. S knjigo se je avtorica poklonila naši zemlji in koreninam, težkemu življenju naših prednikov, katerega lepota in bogastvo pa lahko očarata tudi rojene v 21. stoletju.

Na prvi goriški predstavitvi v živo zajetne in lepo oblikovane publikacije – nanjo je naše uredništvo posebno ponosno, saj jo je izdal naš tednik – je zbrane v atriju Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici 7. oktobra zvečer pozdravila najprej Franka Žgavec, predsednica Zadruge Goriške Mohorjeva, ki je knjigo založila, nekaj uvodnih misli pa je povedal naš odgovorni urednik Jurij Paljk. “To je Katjin večer, pa tudi večer Novega glasa”, je dejal. Stvarnost našega tednika je sicer majhna, in vendar kar nekaj naredimo. “Katjina knjiga je zgodba o uspehu”. Do nje je prišlo, potem ko smo v uredništvu ugotovili, da bi se Katja lahko posvetila tematiki običajev v naših krajih. In ona, ki je po rodu Vipavka in Kraševka, čeprav živi v Sovodnjah, je začela pisati. Že po nekaj objavah se je rubrika prijela, ljudje so radi zbirali odrezke in kmalu začeli spraševati, kdaj bo izšla knjiga. Vsaka jed ima svojo zgodbo, ta pa je vezana na naš bogati prostor in naše ljudi. “To delo je poseben poklon našim ženam”, je še poudaril Paljk, ki zelo ceni “preproste besede, preproste jedi, preproste ljudi”. Lepo je tudi zato, ker je pri njegovem nastanku sodelovalo celo uredništvo, tako da gre za “naše skupno delo”. Sploh pa je to tudi “delo tistih non, ki so poklicale našo Katjo, da je šla k njim, njihove zgodbe poslušala in zapisala”. Ta knjiga “ima lepo usodo”: šla je med ljudi, v kratkem je bilo prodanih 500 izvodov, pred kratkim je doživela ponatis.

Na večeru, ki je sodil v teden evropske kulturne dediščine in bil del kulturnega programa Katoliške knjigarne, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo RS, je avtorica v pogovoru s Slavico Radinja poudarila, da gre za knjigo o polpretekli zgodovini naših krajev, o poklicih, ki jih več ni, o vaških praznovanjih. Recepti so bili v veliki večini primerov iztočnice za pripovedi in zgodbe, v drugih primerih pa dajejo zgodbi globlji smisel. Imajo moč, da “zadiši po domači, mamini kuhinji, da se prebudijo spomini in občutki, ki so v marsikom še živi”. Jedi so lepo prikazane s fotografijami, delom same avtorice in moža Manuela, zgodbe pa so še bolj žive tudi po zaslugi ilustratorke Janine Cotič, ki je z navdušenjem segla po svojih barvah in junakom na risbah vdihnila življenje. “Rada slika otroke in starejše osebe, navezana je na spomine … Njene ilustracije so natančne, elegantne, nežne in čudovite. V njeni umetnosti se odraža njen značaj”. Poseben pomen ima platnica z rokami avtoričine none in hčerke, “simbol prehoda iz starega v novo”. Za oblikovanje knjige je bil “posebno dragocen” naš grafični oblikovalec Ivan Persoglia. Katja je še povedala, da je navezana prav na vse zapisane zgodbe in na “kraje svojega življenja”, na Kras, Vipavsko, Sovodnje, Gorico in okolico. Med raziskovanjem je odkrila veliko zanimivih informacij o preteklosti Goriške, ki jih prej sploh ni poznala. Posebno se je raznežila, ko je pisala o svojem otroštvu in rodnih Poljanah, pa o likih iznajdljivih in močnih žensk, junakinjah zgodb. Največ jih je za ta – tudi družinski – “album” prispevala tašča Daria, pa tudi mama Slavica, nona, različne sosede ter bralke in bralci našega tednika. Življenjski ritem je bil nekoč drugačen, ljudje so živeli v sozvočju z naravo in letnimi časi ter z različnimi obredi; z vsem tem so bili povezani tudi jedi in okusi. “Gospodinje so za cerkvene in družinske praznike, najpomembnejše življenjske trenutke, postavljale na mizo to, kar so imele najboljšega”. Sogovornici sta še spregovorili o pomenu narečja, poglobili, kaj je bilo v preteklosti spoštovanje, navedli nekaj utrinkov iz tedanjega življenja, anekdote o otrocih, preprostih ljudeh oz. krajevnih znamenitih osebnostih, pa tudi nekaj receptov slastnih jedi. Slavica je prebrala nekaj odlomkov iz knjige, tudi enega, v katerega so se poslušalci na poseben način vživeli in je izzval srčen aplavz. Moč okusov, moč zgodb s srcem!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme