Moč molitve v teh hudih časih

Piše: G. Karlo Bolčina

Claudia, ki jo je življenjska zgodba presadila izpod košatih, beneških kostanjev Nediške doline med sklanate pečine ognjeno rdečega Krasa, je v eni izmed svojih pesmi izpovedala, da se počuti kot cvet. Cvet, ki ga je ubrala topla dlan človeške roke in ga pritisnla k sebi. A dlan mu ni mogla dati življenjske linfe. Čakal je vode, da bi se zopet razživel, preden bi mu njeno pomanjkanje ugasnilo svežino, duh in lepoto.

Kako je cvet podoben našemu življenju v dobi ubijajočega virusa, ki ne izbira ne zunanje lepote ne notranjih kreposti!

Ko se bolezen globoko zarine v nas in ohromi našo dejavnost, nas sprejme topla, nežna dlan zdravstvenega osebja. Z vsemi pripomočki, ki jih ima na razpolago, in z vso skrbnostjo, ki jo zmore, nas obdaja, neguje, zdravi. A še tako pozorna in profesionalna zdravniška dlan ne more dati življenjskega diha niti ga ohranjati: to ne spada med njene sposobnosti.

V vrtu Getsemani je tudi Kristus spoznal, da mu ne bo mogla pomagati ne materina dlan ne sočutje apostolov in spremljevalk, a le Oče. Ne čaka, da ga pribijejo na križ, pač pa že prej, preden se odstre zastor mučnega procesa, bolečega trpinčenja in nečloveškega križanja, poklekne med oljke in prosi Očeta pomoči. Njegova prošnja ni zahteva, pač pa želja skrušenega človeka po umaknitvi trpljenja in smrti. Ker ni zahteva, sprejme Očetovo voljo, kakršnakoli je.

Kristus je bil nam enak v vsem, razen v grehu. Tudi mi smo njemu podobni, razen v grehu. Podobni smo mu lahko tudi v molitveni drži. Očeta prosi pomoči, preden ga položijo na križ in pribijejo nanj. V zadnjih zdihljajih kliče Očetovo ime, a pravo molitev, iskreno prošnjo, trdno zaupanje v Očeta izrazi že prej, predno se vse zgodi.

Ko se virus vtihotapi v naše podkožje, ko nas rešilec že bliskovito vozi v bolnišnično oskrbo ali ko … smo že na križu umiranja, nam prošnja molitev pomaga le bežno. Potrebno je že prej, ko smo še v vrtu Getsemani (in v njem je danes vse človeštvo), prositi Očeta, naj gre ta kelih mimo nas.

Mnogi kristjani so si vzeli k srcu ikono Jezusa, ki poti krvavi pot in čaka. Kakor On molijo, da bi šel mimo kelih pandemije in oprostil človeštvo posledic njenega mimohoda. Kar nekaj krščanskih skupnosti poznam, ki so sklenile, da bodo na večerno povabilo bronastih glasnikov iz zvonika združile svoje namene, želje, prošnje v molitvi. Če je bila prav molitev rešiteljica v preteklosti, zakaj ne bi bila danes?

Preberi tudi

Naših 25 let

Uvodnik

Naših 25 let

13.01.2021

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme