Kultura

Moč besede zadušena v “mesarskem klanju”

Moč besede zadušena v “mesarskem klanju”

Piše Iva Koršič: Abonmajska sezona SSG v Gorici: Kralj na Betajnovi

Odpor, gnev, srh in še kaj drugega se poraja v gledalcu, vsaj tistem, ki išče neko estetsko, če že ne vsebinsko, svetlo režico, ko spremlja izredno temačno, s krvjo vsepovsod oškropljeno uprizoritev drame Ivana Cankarja (1876-1918) Kralj na Betajnovi v surovosti režijskega koncepta filmskega režiserja Tomaža Gorkiča (1974), ki se je tokrat prvič, ne ravno posrečeno, lotil gledališke režije. Slovensko stalno gledališče je želelo z odrsko postavitvijo te drame počastiti stoletnico smrti velikega predstavnika moderne, kateremu je bilo namenjenih v komaj minulem letu kar precej dogodkov, tudi pri nas v “zamejstvu”, saj je Cankar obiskal Trst kar nekajkrat in tu imel odmevne politične shode. SSG je dramo, s katero se je na svoji dolgi umetniški poti srečalo že v letih 1908, 1947 in 1987, premierno uprizorilo 11. januarja 2019. Goriški abonenti pa so si jo lahko ogledali v ponedeljek, 21. januarja, v Kulturnem centru Lojze Bratuž.
V tej drami, kot je znano tudi iz šolskih klopi, je protagonist moralni izprijenec Jožef Kantor, krčmar in tovarnar, vaški mogotec, ki je postal takšen, ker si je z umorom bratranca prilastil denar in ga povzpetniška sla sili še v politične vrhove. Da bi dosegel svoj cilj, si niti najmanj ne pomišlja zahrbtno ubiti še mladega Maksa Krnca, študenta, čigar očeta je tudi “spravil na boben”, da zdaj zapit postaja v krčmi. Tudi Maks, ki Kantorju očita zločin, je nadležni kamen spotike na njegovi poti trinoškega povzpetništva. Zato mora umreti. Kantorjev grozljivi moto se namreč glasi: “Kdor hoče naprej, mora naprej. Če je treba, prek trupel, prek človeških trupel”! Tak oblastnež je, da se ga vsi bojijo, in ko se sam nazadnje obtoži zločina, mu nihče ne verjame. Tako se še bolj utrdi njegovo samoprepričanje, da so vsa njegova dejanja pravilna in opravičljiva. Očitno je režiser Gorkič hotel poudariti prav to grozo vzbujajočo Kantorjevo značajsko stran, pa tudi senčne strani drugih nastopajočih likov. Vsak ima namreč v njegovi interpretaciji Cankarjevega besedila s temnimi lisami obdano dušo. Da bi v gledalcih vzbudil še večje tesnobno občutje (kolikor mu je uspelo, naj odgovorijo tisti, ki so predstavo videli), je dramsko dogajanje uokviril v mesarsko klavnico. Ob pomoči scenografke Petre Veber je prizorišče nasičil s krvavimi cunjami – “kosi mesa”, ki visijo na kavljih, krvjo, verigami in drugimi scenskimi elementi, ki naj bi vzbujali srh. Na sredi odra je razpeta krvava koža in na njej okrvavljen torzo, ki naj bi bil nekakšna grozljiva odslikava znamenite Leonardove študije človeškega telesa, a v resnici deluje kot nekakšno srednjeveško mučilno kolo. Odrska prenatrpanost, prostor, odet v črnino, črni kostumi z rdečimi detajli (kostumografka Sanja Grcić) – vse to se v predstavah različnih gledališč zadnje čase vedno pogosteje pojavlja; ali so to zadnje scenske in kostumske muhe ali pa imajo vsi režiserji enake okuse ali pa je vse to odsev zavoženega sveta? – Med vso to črnino izstopa le belina Ninine obleke, ki naj bi odražala nedolžnost žrtve, nemočno vklenjene na Kantorjevo verigo. Tudi te vseprisotne verige, ki naj odsevajo, kako so liki usodno priklenjeni na Kantorja, so odveč. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

09.02.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!