Slovenija

Mladinski dom Toneta Tomšiča v Št. Petru na Krasu

Mladinski dom Toneta Tomšiča v Št. Petru na Krasu

Piše Magda Rodman / Otroci, vojne sirote ali junaki nekega časa

O tem domu sama nisem ničesar vedela, dokler mi o tem ni pripovedoval gospod Silvo Vidrih iz Lož pri Vipavi, zdaj bivajoč v Šempetru pri Gorici; kot vojna sirota je preživel v tem domu dve leti.
Mladinski dom Toneta Tomšiča v Št. Petru na Krasu, zdaj je to Pivka, je bil ustanovljen leta 1945 v podržavljeni Windischgrätzovi vili, obdani z lepim vrtom, cvetjem in gredicami. Tu je bivalo kakih sto in več deklic in dečkov iz vse Primorske. Bili so brez očeta ali matere ali celo brez obeh. Zato so dobili ime “Otroci vojne”. Tu so prejemali pakete UNRRA iz Amerike, ki se jih starejši ljudje še spominjajo. Tam so bile čokolada in druge dobrote, ki jih otroci prej niso poznali. Imeli so tako dovolj hrane in lepa oblačila. Vse to ni nadomestilo bližine mame in očeta. Disciplina pa je bila ruska, in to taka, da si sedanji otroci tega sploh ne morejo predstavljati. V domu je vladal vojaški red, kar se jim je poznalo vse življenje. Tudi delati so morali v kuhinji, na vrtu, sami so čistili sobe in hodnike ter stranišča. Lepo se jim je pa zdelo, ker so tu že imeli prhe in toplo vodo ter kopalne kadi. V glavnem so bili to otroci iz zelo revnih družin in vsi podhranjeni. Doma so bili večkrat lačni kot siti in so tako okusili povojni čas.
Dom vojnih sirot je deloval od leta 1945 do 1951 v prostorih imenitne in lepe Windischgrätzove vile, v kateri je bil pozneje upravni sedež podjetja Javor Pivka. Po zaprtju doma v Pivki pa so tiste otroke, ki se niso imeli kam vrniti, preselili na Dobrno in od tam tudi drugam.
Preživeli osemdesetletniki, nekdanji gojenci tega doma, so se novembra 2018 prvič srečali po 70 letih v Pivki, kjer sta jih zbrala Ernest Margon in Vladimir Grželj. Od 122 otrok jih je še živih 25. Po toliko letih se seveda niso več prepoznali. Oživeli so pa lepi in manj lepi spomini na otroštvo brez mater in očetov, ki je ponovno oživelo na stara leta in prineslo v spomin tisti povojni čas, ki jih je zaznamoval za vse življenje.
Predstavniki vojnih sirot so se 19. 10. 2018 zbrali pri županu občine Pivka Robertu Smrdelu in si po pogovoru z njim ogledali zdaj zapuščeno hišo, čeprav jim je v spominu ostala drugačna podoba te imenitne vile. Tu so pokazali, kje je kdo spal, kje so jedli in telovadili; obisk so končali v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Dogovorili so se, da se srečajo na pomlad 2019 v Pivki. Sponzor tega srečanja bo Občina Pivka. Nekaj pričevanj preživelih vojnih sirot so že zbrali, jih pa še zbirajo za publikacijo z naslovom Otroci, vojne sirote ali junaki nekega časa. V njih so žalostne zgodbe, pa tudi nekaj lepih spominov vsakega gojenca posebej. Zato bo ta zbirka pričevanj prinesla nov pogled na povojno zgodovino Primorske. Zbirko ureja gospod Vladimir Grželj.
Med gojenci tega doma in med pobudniki za prvo srečanje je bil tudi omenjeni vipavski rojak Silvo Vidrih iz Lož pri Vipavi, ki mi je pripovedoval svojo žalostno zgodbo vojne sirote, tako in drugače. Zgodba me je ganila do solz, zato sem jo zapisala:
“Kot otrok sem bil brez staršev. Živel sem v Ložah pri Vipavi pri stari materi in neporočenem stricu. Naši domačiji so rekli pri “Urbanovih”. Oče je zbežal, mamo pa so mi leta 1943 ubili partizani, ko mi je bilo šest let. To me je zaznamovalo za vse življenje. Povsod sem jo videl in iskal vsako sled za njo. Končno sem po dolgi in težki poti našel njen grob 23 let po njeni smrti in jo prekopal na domače pokopališče. Z očetom pa sem se kasneje srečal še dvakrat. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

21.01.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!