“Mladi vedno znova prinašajo nov veter”

Piše: Katja Ferletič

Pogovor Slovenska pevka Damjana Golavšek

Damjana Golavšek je znana in priljubljena slovenska pevka, ki si je v svoji karieri nabrala številne izkušnje. Po rodu je Štajerka, z možem Čarlijem Novakom, prav tako uspešnim glasbenikom, pa sta si ustvarila dom v vasici Gaberje na Vipavskem. Damjana se je preizkusila v različnih vlogah in je vedno kos novim izzivom. Zelo smo ji hvaležni, da je privolila tudi v pogovor za naš tednik. 

Damjana, od kod vaša ljubezen do glasbe? Kdaj se je vse začelo?

Vse se je začelo v otroških letih. Doma nisem prejela kakšne posebne glasbene vzgoje, oče in mama pa sta zelo rada pela. Že v vrtcu sta vzgojiteljici Olga in Cvetka ugotovili, da imam posluh. Ker po kosilu nisem rada spala, sta me povabili v drugo sobico, kjer smo pripravljali predstave. Učili sta me igranja različnih likov v gledaliških igrah, ki smo jih predstavljali staršem – vedno sem imela eno glavnih vlog, ker sem se zelo hitro učila. V meni sta vzbudili ljubezen in tudi nadgradili talent za igro, glasbo in ples.

V osnovni šoli sem se vključila v dramski krožek in pevski zbor. Tedaj sem začela igrati tudi kitaro, na srednji šoli pa sem postala članica ljubiteljske gledališke skupine in pela v akustični glasbeni skupini. V Slovenskem ljudskem gledališču v Celju so nas angažirali, da smo sodelovali pri oblikovanju predstave – to je bil tudi moj prvi stik z gledališčem.

Doma sem iz celjskega okoliša, kjer sem obiskovala srednjo šolo, na pedagoško akademijo pa sem hodila v Maribor. Naknadno sem se vpisala tudi na Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani, a svoj prvi večji uspeh sem doživela pri 21 letih na glasbenem festivalu Melodije morje in sonca v Portorožu leta 1989, kjer sem osvojila nagrado za najboljšega debitanta. Lahko rečem, da sem tedaj nekako prišla v krog glasbenih ustvarjalcev na področju popularne glasbe. Čeprav je bil vseskozi moja največja ljubezen muzikal, jih v tistih letih v Sloveniji ni bilo, tako se je moja želja začela uresničevati šele kasneje.

Preizkusili ste se torej v različnih vlogah. Blesteli ste v slovenski različici muzikala Mamma Mia in povabili so vas na šesto izvedbo šova Znan obraz ima svoj glas, v katerem se osem slavnih Slovencev preobrazi v različne slovenske in tuje glasbene izvajalce …

Lansko pomlad so me povabili, da bi sodelovala pri šovu. V začetku sem se obotavljala, ker v tej oddaji navadno nastopajo mlajši izvajalci; spraševala sem se, ali bi sploh zmogla. V račun sem morala vključiti vsakodnevno vožnjo v Ljubljano in se soočiti s svojimi zmogljivostmi, saj se nimam za nekega imitatorja in sem vedno stremela k temu, da bi pokazala sebe, svoj individualni izraz. Vedela sem, da znam svoj glas spreminjati, ker se ukvarjam tudi s sinhronizacijo risank; kako se preleviti v drugo osebo, pa mi ni bilo povsem jasno. Sprejela sem in sem hvaležna, ker sem sodelovala z enkratno ekipo mladih ljudi, ki me je povsem podpirala. Naučila sem se prestopiti prag svoje cone udobja, in kljub temu da sem že prej veliko delala na televiziji, priznam, da je bila to zame najboljša televizijska izkušnja. Vedno je dobro, da ustvarjalec pozna svoje meje, a tudi, da jih preseže.

Muzikal Mamma Mia – to je bilo, kot da bi mi kdo rekel: “Zdaj se ti bodo začele uresničevati sanje!” Alenko Godec in mene je poklicala sošolka iz Srednje glasbene šole Simona Vodopivec Franko. Že v letih šolanja smo skupaj pele v kvartetu s profesorico, bile smo zelo povezane. Kasneje je Simona šla v Ameriko, na odrih pa sva se občasno srečevali le z Alenko. Simona mi je povedala, da bosta z možem, po šestih letih boja za razna dovoljenja in pravice, končno lahko postavila na oder slovensko priredbo muzikala Mamma Mia. Sestavljala sta ekipo in me povabila k sodelovanju. Rekla sem jima, da bom v Ljubljano hodila tudi peš, če bo treba!

Premiero smo imeli 14. junija 2015, letos pa na isti datum obnovitev; vmes smo imeli dolgo pavzo zaradi pandemije. Sploh nismo pričakovali takega uspeha! Kulise in scenografijo bi morali celo poslati v Bosno za bosansko izvedbo muzikala, ampak do danes smo imeli že skoraj 150 ponovitev z več kot 150.000 obiskovalci. Poletno gledališče Križanke smo imeli petindvajsetkrat razprodano! To je mali čudež, ki ga nihče od nas ni pričakoval. Krasna izkušnja, ki je še vedno moja ljubezen.

Z Alenko Godec in Simono Vodopivec Franko imate tudi skupino Dinamitke. Ali še nastopate?

Seveda, skupina še obstaja! Drugo leto bomo praznovale desetletnico, obenem pa tudi 60. rojstni dan. Skupina je vzcvetela ravno iz muzikala Mamma Mia oz. ko smo z njim zaključili, saj je bilo povpraševanje po teh pesmih še vedno veliko. Z Dinamitkami pojemo v prvem delu koncerta svoje pesmi in priredbe, v drugem delu tiste iz muzikala, Marjan Bunič, moderator na Radiu Ognjišče v Ljubljani in naš kolega v muzikalu, pa ustvarja z nami zelo zabaven šov.

Ob vsem naštetem opravljate tudi pedagoško delo, kajne?

Po izobrazbi sem učiteljica, to me spremlja skozi vse življenje. Ko je bilo včasih dela na odru preveč, sem mislila, da bi učiteljsko delo postavila na stranski tir, toda nikdar nisem mogla s tem zaključiti. Ko sva se z možem pred šestnajstimi leti preselila v Gaberje, sem imela doma tudi svoj glasbeni vrtec in šolo solopetja, kasneje pa me je kolega predstavil Kristini Knez, ravnateljici Dijaškega doma Gorica, in začeli sva sodelovati. Najprej sem delala s predšolskimi otroki, nato sem vodila zborček z malo večjimi. V vokalni skupini so se znašli talenti, ki so potrebovali še individualno delo, in tako je nastala Šola solopetja Damjane Golavšek. Naenkrat je bilo teh talentov kar precej, prišel pa je tudi čas, ko so otroci zrasli in potrebovali novega pedagoga. Imeli smo obdobje odličnih pevk, a tudi moja dekleta, “moji srčki”, Gioia, Alyssa in Ivana, bodo počasi odšla študirat drugam, kjer si bodo morala poiskati drugega učitelja. Tako je življenje in tudi pedagog sam, ko pride do določene točke, mora svoje učence predati naprej.

Sama vidim, da sem specialist za manjše otroke in najstnike. Zdi se mi, da jih znam dobro voditi skozi spremembo glasu in preprečiti okvare glasilk. Vse to mora pedagog upoštevati, saj je glasilka zelo rahla mišica in vsako dretje, mrzla pijača ali mrzel zrak lahko povzročijo poškodbe. Deklice je lažje usmerjati, kljub temu da bi bile rade razkrite in šala ne bi nosile … Glasilka potrebuje nego, delo v rokavicah.

Pedagoško delo širi moja obzorja, ker mladi vedno znova prinašajo nov veter – ne dovolijo ti, da ždiš v svojem znanju. Poučujem že 38. leto in lahko rečem, da so se mladi zelo spremenili. Danes je njihovo znanje že v predšolskem obdobju na visoki ravni, učitelj jih mora spremljati, čeprav tudi njegove izkušnje veliko štejejo, še posebno v tem času, ko je veliko medmrežij, ki jih lahko hitro odvedejo stran od sebe, da ne raziskujejo več svojih talentov.

Torej pevka, igralka, učiteljica solopetja … Kako zmorete prestopati iz ene vloge v drugo?

Težko bi rekla, da mi je katera od teh vlog ljubša. Napolnjujoče so vse. V resnici sem precej introvertirana oseba, rada imam mir, rada se zgubim na svojem vrtu, in ko poučujem, sem Damjana, takšna, kakršna sem. Na odru se zgodi transformacija v vlogo in tam je odrska Damjana – v sebi prižgem neko odrsko luč. Z učenci pa se ne smem prenarejati, drugače bi ne mogla vzpostaviti tistega intimnega stika, ki je potreben pri poučevanju. Med učencem in mentorjem mora steči sinergija, da lahko pride do napredka.

Kaj pa je za vas največji izziv med pripravami na posamezne nastope? Predstavljam si, da kljub dolgoletni izkušnji še vedno doživljate določeno tremo …

Pred vsakim nastopom imam tremo – to je del odgovornosti, ki jo nosim. Preden stopim na oder oz. ko sem še v maskirnici, se že postavljam v vlogo. Trema je konstruktivna, če jo znamo obvladovati. Sama uporabljam posebne tehnike dihanja, potrebujem pa nekaj časa zase, da se osredinim. Takrat zmolim svojo molitev, da občutim mir, da upočasnim utripanje srca in prižgem samozaupanje, po tem se lahko samo predam. Pri devetih letih sem tragično izgubila očeta in od takrat sem nekako čutila, da me še naprej čuva; zaupam svojemu angelu in to mi pomaga.

Po nastopu najbrž še vedno čutite adrenalin. Kako se skušate umiriti?

Potrebujem samo tišino. V veliko pomoč mi je, da imam navadno vsaj uro vožnje do doma. V tistem času poslušam motor avtomobila in nastane neke vrste meditacija. Potrebujem “odpevanje”, drugače bi sploh ne mogla zaspati.

Vas kritike javnosti še prizadenejo?

Kmalu sem dojela, da kritika lahko ustvarjalcu veliko da. Najprej mu nudi priložnost, da se zazre vase. Pozitivne kritike te povzdignejo iz cone udobja, pa tudi negativne ti o nečem pripovedujejo, saj ni nujno, da so škodoželjne. To, kako ljudje opletajo z jezikom, je njihov problem. Opažam, da je na medmrežju veliko hudobije, k sreči pa se s tem ne srečujem pogostokrat. Kot pedagog skušam kritiko pozitivno uporabljati, saj so besede lahko zelo krute, važno je, da jih primerno uporabljamo in da je kritika dobra.

Vam ostaja kaj časa za stvari, ki vas veselijo? V vasici Gaberje sta si z možem Čarlijem Novakom ustvarila dom in rada se ukvarjata z vrtnarstvom.

Z vrtnarstvom se morda ukvarjam malo več kot Čarli, on pa skrbi za to, da pokosi travo … Vrtnarjenje, narava na splošno, je moj odmik, je kraj, kjer najdem mir. Naša hiša je na robu vasi, imava vrt in najela sva njivo, ki jo bova obdelovala do konca naslednjega leta. Najema ne bova podaljšala, saj Čarli na njivi težko dela, velika je in v klancu. Obdelovano površino sva že zmanjšala, pridelujeva krompir, šparglje in še marsikaj drugega, na lep kos zemlje pa sva posadila sadovnjak, stare slovenske sorte jablan. Vrtnarjenje je navdihujoče, prinaša mi zadovoljstvo, me razveseljuje. 

Ste tudi mama in nona, zdi se, da ste polno zaposleni. Kje najdete toliko energije?

Če kaj z veseljem počenjaš, skušaš sam obnavljati svojo energijo, sprijazniti pa se moraš z dejstvom, da je telo material, ki se lahko izčrpa. Rada sem pri stvari, nisem rada polovičarska: kadar sem z vnukinjama, sem samo babi; ko sem z možem, sem žena. Svojim najdražjim sebe dam v polnosti. Zelo rada tudi kuham – na televizijski šov Masterchef ne bom šla, čeprav so me povabili!

Trenutno se pripravljate na novo produkcijo muzikala Mala nočna glasba Slovenskega komornega glasbenega gledališča. Če se ne motim, se boste tokrat podali na sprehod skozi mojstrovino Stephena Sondheima. Prosim, nekaj o tem.

Stephen Sondheim je zelo znan ustvarjalec muzikalov na Broadwayu in West Endu. Mala nočna glasba je muzikal, postavljen v 19. stoletje na Švedsko. Nastopajo v glavnem operni pevci, štiri vloge pa niso operne – jaz igram eno od teh. Na odru sem potujoča igralka Desirée, mojo mamo igra znana slovenska igralka Polona Vetrih, mojo ljubezen iz mlajših let, odvetnika Fredrika Egermana, pa Marjan Bunič. V zgodbi se pojavljajo presenetljive nove romance in preobrati. Gre za zelo elegantno delo s čudovito glasbo, ki ga bomo premierno uprizorili 14. septembra v Cankarjevem domu v Ljubljani. S tem muzikalom se spet podajam iz svoje cone udobja.

Kar naprej nas presenečate … Novih izzivov se očitno ne bojite. Morda pa le imate še kakšno neizpolnjeno željo?

Nimam. Zadovoljna sem, občutek pa imam, da bo to zame zadnja večja produkcija. Morda se bom po tem odločila, da se bom dala v mir, saj so produkcije res izčrpavajoče. Še bom poučevala in z Dinamitkami bomo gotovo še nastopale – prisegle smo, da bomo še naprej vadile in pele tudi v domu za ostarele. Gre za sestrsko zavezo!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme