Mladi, ki obujajo stare navade

Piše: Danijel Devetak

PogovorPietro Grauner

Enaindvajsetletni Pietro Grauner je po rodu iz Štandreža, kot vzgojitelj je zaposlen v goriškem vrtcu, dejaven je v župniji in krajevnem prosvetnem društvu. Je iznajdljiv in poln idej, med drugim je odgovoren za mladinsko sekcijo Prosvetnega društva Štandrež.

Kaj nam lahko poveš o mladinski sekciji štandreškega društva?

Dolgo let je bila naša mentorica Daniela Puia. Spremljala nas je, ko smo bili še majhni, skupaj smo pripravljali gledališke igrice in peli v zborčku. Vse to je privedlo do tega, da smo pred nekaj leti ustanovili mladinsko dramsko skupino društva Štandrež. Začeli smo se srečevati bolj redno, pripravili smo tudi nekaj iger z režiserjem Emilom Aberškom in drugimi, nazadnje z Danielo. Prav dramska skupina nas je tako povezala, da smo kot mladinska skupina začeli biti bolj dejavni v društvu.

Koliko članov šteje mladinska skupina?

Pri mladinski dramski skupini je dvanajst mladih, v mladinski skupini pa nas je aktivnih šest, poleg mene še Danjel Brajnik, Alberto Medeot, Lorenzo Marussi, Simon Florenin in Nicola Grauner. Sicer pa se vključujejo še drugi. Člani so stari približno od 15. do 21. leta. V novem društvenem sedežu v župnišču se srečujemo kar redno, sicer ne tedensko, temveč ko je potrebno. Nekako delujemo v senci; vsega, kar delamo, ne obešamo na veliki zvon. Vsi smo fantje, v tem trenutku manjkajo dekleta. Nekateri smo tudi tehnično nadarjeni, tako da v marsičem pomagamo odraslim. Od lanskega leta, ko je zaradi zdravstvene krize pridobilo na važnosti srečevanje preko spleta, smo mladi veliko več delali v društvu. Pripravili smo tudi nekatere dogodke: omenil bi vsaj Praznik špargljev online, dva dni smo v živo po youtubu predvajali srečanja z gosti, igrami, recepti itd. V zadnjih mesecih smo začeli več razmišljati o tem, kaj lahko storimo kot mladinska skupina.

Ob nedavnem obisku ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu Helene Jaklitsch v Štandrežu si s ponosom povedal, kako si v mladinski sekciji prizadevate za to, da raziskujete krajevno preteklost in navade …

V Štandrežu je kulturno delovanje kar razvejeno. Društvo sKultura združuje ljudi okrog umetnosti, društvo Štandrež ima pevski zbor, uveljavljeno dramsko skupino z dolgo tradicijo, objavlja publikacije itd. Mladim se je porodila zamisel, da bi obudili oz. rešili pozabe stare navade. Pomislili smo, da to, s čimer se ljudje na nekem ozemlju najbolj istovetijo, je – poleg jezika in kulture – narodna noša. Ker radi zahajamo v Kanalsko dolino, smo radi opazovali, kakšne noše imajo tam. Tako smo začeli raziskovati štandreške noše in osnovali pravi projekt. Skupina se je zavzeto lotila dela, vsem članom je jasno, za kaj gre in zakaj to delamo – da se ohrani naša narodna zavest.

Kako in kje ste našli vire, dokumentarno gradivo?

Začeli smo brskati po društvenem arhivu, zbrali smo kar precej gradiva. Fotografije smo iskali tudi pri starejših članih društva. Za pomoč smo vprašali Carlotto Nanut, ki je ta vidik naše dediščine tudi študirala in ga dobro pozna. V drugih goriških arhivih je našla še veliko materiala. Povezali smo se tudi z društvom žena iz Vrtojbe, njihove noše so namreč zelo podobne našim, saj sta bila Štandrež in Vrtojba v preteklosti tesno povezana. Štandreška noša je nekaka “mešanica” med goriško in vrtojbensko. Našli smo pridno šiviljo, saj je priprava ženske noše zelo zahtevno delo, blago pa smo nabavili v stari tržaški trgovini Emporio tessuti; gre za vrste blaga, ki ga je zelo težko najti. Moške noše nam je pripravila Sartoria friulana iz Moruzza, kjer je štandreška noša zdaj prav “registrirana”.

Kaj pa klobuki?

Našli smo jih v klobučarni Pajk Klobuki v Ljubljani, ki ima skoraj stoletno tradicijo.

Ob letošnjem prazniku farnega zavetnika sv. Andreja ste predstavili štandreško nošo. Kdo jo je nosil?

V originalno nošo – za zdaj imamo dva para – smo bili oblečeni Roberta Marussi, Nika Zavadlav, moj brat Nicola in jaz. Vsi drugi člani mladinske skupine so si zelo podobno nošo priskrbeli sami. Tako smo vsem prikazali, kakšne so te noše, in tudi druge povabili, naj storijo podobno. Da se zavest o štandreški noši obudi in razširi. Res smo zadovoljni, da nam je projekt dobro uspel.

Bodo te noše kdaj kje razstavljene?

Radi bi jih razstavili v Štandrežu; kje in kako bomo to storili, še ne vemo. Na to bomo bolje pomislili v novem letu. Ob bližnjih praznikih bomo z nošami prisotni pri mašah. V načrtu imamo tudi sprehod z nošami po Gorici.

Kdo je financiral projekt?

Za to je poskrbelo društvo, v katerem pač deluje mladinska skupina. Za podporo in pomoč, pa tudi za brošuro, ki smo jo objavili ob tej priložnost, smo njegovim članom res hvaležni. Projekt je bil kar zahteven: od zamisli do njegove uresničitve je minilo štiri mesece dela.

Kakšne načrte še imate v mladinski skupini?

Projekt o nošah ni končan, z njim nameravamo nadaljevati. Mladinska sekcija bo v kratkem začela pripravljati novo gledališko igro. Zaradi vsem znanega stanja dolgoročnih načrtov nimamo. Če bodo razmere naklonjene, bomo spomladi sodelovali pri organizaciji Praznika špargljev. Idej imamo veliko, čas pa vedno manjka.

Znan si po tem, da imaš veliko interesov.

Veliko sodelujem v štandreški župniji. V društvu ne manjka dela; rad pomagam tudi starejšim članom društva, njihovo delo moramo peljati naprej! Pojem v vaškem zboru, pa tudi v Mešanem mladinskem zboru Emil Komel. Ne nazadnje zelo rad igram tudi harmoniko.

Živiš v Gorici. Kako to, da si tako navezan na Štandrež?

Moja mama je po rodu iz Štandreža. Od malega sem navezan na tisto stvarnost. Moja družina ima v Štandrežu tudi njivico, delo na zemlji me zelo veseli, zato sem se lotil opravil v vrtu, kjer sem začel marsikaj pridelovati.

… tudi vrzote?

Da, tudi vrzote!

Slike

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme