Mladi inženirji prejeli spodbudne nagrade

Piše: APE

Peterlinova dvorana Podeljevanje štipendij iz Sklada Albina Ločičnika

Minilo je že dvanajst let, odkar je Slovenska prosveta prvič podelila štipendije iz Sklada inž. Albina Ločičnika. Izbrana komisija namreč od leta 2012/2013 podeljuje nagrado zaslužnim slovenskim študentom inženirstva. Sklad je dobil ime po inž. Albinu Ločičniku, a glavno zaslugo za njegov nastanek je imela vdova Evgenija Stibilj Ločičnik. Slednja je svoje premoženje pustila Slovenski prosveti z željo, da se ustanovi sklad.

V torek, 30. aprila 2024, so se tako v Peterlinovi dvorani v Trstu zbrali štirje mladi univerzitetni študentje. Komisija, ki so jo sestavljali Sergij Pahor, mag. inž. arh. Neža Kravos ter inž. Marjan Jevnikar, je izbrala štiri prosilce izmed trinajstih. Vse prisotne je na dogodku najprej pozdravil predsednik Slovenske prosvete Tomaž Simčič. Poudaril je, da je podeljevanje štipendij priložnost, da usmerimo našo pozornost tudi na pomen tehnologije, tehnike in vseh povezanih znanosti. Nagrajevanja se je letos udeležila tudi Ločičnikova sorodnica, sestrična dr. Nada Senica Piščanec v spremstvu podjetnika dr. Vanje Lokarja, ki je sicer od samega začetka član komisije za podelitev štipendij. Čestitala je vsem štirim mladim študentom ter povedala nekaj osebnih anekdot o bratrancu. “Po moji presoji je bil Albin izredno razsoden človek in je zaradi tega uspel obvladati marsikatero muko in bolečino,” je sklenila dr. Nada Senica Piščanec. Zatem se je inž. Marjan Jevnikar spomnil vseh zaslug inž. Ločičnika, kljub njegovemu nelahkemu življenju, in jih posebej poudaril. Rodil se je leta 1919 v Trstu, v obdobju vojne se je zatekel v Senožeče na dom svoje matere. Nato se je preselil v Ajdovščino, kjer so ga Italijani zaprli in pozneje odpeljali v koncentracijsko taborišče Montecarlo-Savona. Od tam so ga Nemci po kapitulaciji Italije leta 1943 odvedli v taborišče v Mantovo. Iz taborišča je pobegnil, se vrnil v Ajdovščino in se tam poročil z domačinko Evgenijo Stibilj. Po končani vojni leta 1945 sta se z ženo preselila v njegov rodni Trst. Takrat je bilo mesto pod anglo-ameriško upravo. Ločičnik je takoj dobil službo kot glavni inženir pri cestnem podjetju Anas, kjer je ostal do priključitve Trsta Italiji leta 1954. Med tem časom je izgotovil statistične račune za številne mostove, zelo pomemben je tudi njegov delež pri gradnji avtoceste sonca na odseku v bližini Rima. Na žalost vseh teh in še marsikaterih drugih del inž. Albin (Bine) Ločičnik ni mogel podpisati, ker ni bil italijanski državljan, je sklenil Marjan Jevnikar.

Članica komisije inž. arh. mag. Neža Kravos je nato v imenu celotne komisije prebrala utemeljitve izbranih nagrajencev. Nagrado so letos prejeli Loris Strain s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, Tomaž Cotič s Fakultete za elektroniko in informatiko v Trstu, Elia Riccobon s Fakultete za gradbeništvo v Trstu ter Ivan Devetak s Poslovno-tehniške fakultete v Novi Gorici. Fantje so se prisrčno zahvalili in izrazili željo, da bi se lahko njihova delovna pot nadaljevala na tem področju.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme