Mladi Goričani, zaklad evropske prihodnosti

Nekdanji predsednik RS Borut Pahor na okrogli mizi z mladimi iz Gorice

Pred dvajsetimi leti je Republika Slovenija postala članica Evropske unije. Minuli konec tedna pa je Gorica gostila prav Boruta Pahorja, ki je bil takratni predsednik Državnega zbora nove članice Unije. V nedeljo, 10. marca, se je v goriškem gledališču Verdi pogovarjal z mladimi iz mesta. Goriška pastoralna enota Porta Aperta je s to svečanostjo želela obeležiti praznovanje mestnih zavetnikov, sv. Hilarija in Tacijana. Daljše praznovanje, ki bo glavnino dogodkov izpeljalo naslednji konec tedna, se je začelo s pravim simbolom sobivanja slovenskega in italijanskega jezika, povezanosti dveh evropskih držav, ki skrbita za skupno ozemlje dveh Goric. Spomin na mestna zavetnika je postal priložnost, da se še enkrat spomnimo na pomembnost grajenja in ohranjanja mostov, ki se trenutno marsikje po svetu rušijo. Med cenjenimi gosti tako iz slovenske kot italijanske sredine je sedel tudi arhitekt Schnabl, avtor plošče na Trgu Evrope, ki od leta 2003 simbolično predstavlja že skoraj neviden prehod med sosednjima državama.

Preden je na oder stopil pričakovani gost večera, je pozdrav svojim občanom namenil goriški župan Rodolfo Ziberna, ki je izrazil še posebno hvaležnost, da ima Gorica takega gosta, ki dobro pozna naše območje: Pahor je namreč vizionar, ki je poskrbel za to, da bi se dobrobit skupnosti raztezala tudi čez njegov mandat.

Najprej sta nastopila zbor Slata-per goriškega licejskega pola in zbor Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, ki je pod vodstvom Mirka Ferlana zapel vse tri himne: italijansko, slovensko in evropsko. Tudi glasbeni utrinek je simbolično nakazal glavno sporočilo večera: trdno bratstvo in sodelovanje, ki ju krepijo razlike.

Protagonisti večera so torej bili mladi, rojeni leta 2004 ali mlajši. Nekateri so najprej nastopili v videoposnetku, v katerem so s svojimi besedami povedali, kako danes gledajo na mejo in kaj bo z njo v prihodnosti. Mlada generacija meje namreč sploh ne občuti; njihova želja je predvsem ta, da bi se mesti še tesneje povezali in postali eno. Mladi si tudi po letu 2025 želijo več pobud, ki bi obe mesti oživile ter jih spodbudile k ovrednotenju različnih korenin in zgodovine na skupnem ozemlju.

Na odru se je ob Borutu Pahorju predstavilo devet predstavnikov iz goriških župnij, med katerimi sta vprašanje v slovenščini postavila tudi Marco iz župnije sv. Roka in Lenart iz župnije sv. Ivana.

Prvo vprašanje nekdanjemu predsedniku je postavil Laerte, najmlajši nastopajoči na večeru. Prav zaradi tega, ker je Laerte prišel na svet šele leta 2013, je gosta vprašal o tistem pomembnem večeru 1. maja 2004, ko se je Evropa precej razširila. Takrat je bil Borut Pahor predsednik slovenskega parlamenta in tistega deževnega večera se spominja kot magičnega. Pahor je priznal, da je takrat prebral enega izmed svojih najlepših in ganljivih govorov, ki ga je namenil prav takim otrokom, kot je Laerte: zaželel si je, da bi se otroci naslednjega dne prebudili v sanjski prihodnosti, o kateri so verjetno že sanjali v tako poznih nočnih urah.

Predstavil se je še osemnajstletni Davide: opazil je, da je solidarnost evropskih narodov v minulih dvajsetih letih postala nekoliko bolj krhka in nejasna. Borut Pahor je v odgovor izpostavil pomembnost ideje evropske Slovenije, ki je še deset let starejša od dejanskega vstopa slovenske republike v Evropsko unijo. Ob koncu osemdesetih let je pesnik Tone Pavček na Kongresnem trgu v Ljubljani prebral slovenski nacionalni program, v katerem so izstopali trije nujni stebri slovenske prihodnosti: demokracija, republika in neodvisnost Republike Slovenije v Evropski uniji. Res je pomembno, da se spominjamo tega, kar nas utemeljuje, in to je mir, tega, kar nas združuje, in ne tega, kar nas oddaljuje. Evropska unija je namreč omogočila mir, varnost in blaginjo, česar takratni povojni svet ni poznal. Iz teh vrednot in stebrov pa je sedaj treba skovati novo svežino, tako institucionalno kot moralno. Evropa in svet se trenutno soočata z močno nestabilnostjo, ki je od druge svetovne vojne še nismo doživeli: prav iz te geopolitične nujnosti bi bilo dobro razmisliti o novi konvenciji za prihodnost Evropske unije, da bi lahko prišlo do nove ustave, ki bi dopolnila pomanjkljivosti sedanje. Tako mladi Davide kot že izkušeni predsednik se strinjata, da je Evropa na razpotju. “Treba je okrepiti enotnost, ki je utemeljena na različnosti narodov. Da se to uresniči, pa moramo v to verjeti vsi, začenši z mano in tabo. Prav v takem kontekstu in zgodovinskem obdobju ima stisk rok v Bazovici leta 2020 še večji pomen,” se je še spominjal gost. Samo na tak način smo lahko pravo gonilo bratstva med narodi.

Lenart je nadaljeval pogovor o iskanju načinov, da bi Evropo spet bolj združevali cilji, ideali in ohranjanje miru. Že leta 1957 je Rimska pogodba tlakovala pot miru in varnosti za sožitje v različnosti. Ta pot je privedla do temeljne demokracije zahodnih evropskih držav, ki jo sedaj ogrožata migrantska kriza in ruska agresija v Ukrajini. Evropa in njeni stebri se spopadajo z ogroženostjo od zunaj, česar povojna Evropa ni bila vajena, saj je po drugi svetovni vojni slovela kot izvoznica demokracije in miru. Sedaj pa po dolgem času doživlja prvi pravi vojaški spopad, če odvzamemo balkanske nemire. Branjenje Ukrajine je torej ključnega pomena za branjenje demokracije in evropskih vrednot.

Prav v tistem trenutku se je iz dvorane oglasila gospa, ki je govorcem očitala, da je treba brati zgodovino in z “mi fate pena” (“smilite se mi”; op.p.) zapustila dvorano. Gost na odru pa je nepredvideni dogodek sprejel kot dragocen trenutek: “Take vzklike je treba uslišati in spoštovati.” Povsod po Evropi čutimo napetost, stres in strah. Skoraj pol milijarde nas je, vsak ima svoje stališče za skoraj vsako stvar. Umetnost naše skupne domovine je ta, da nas veže ne glede na drugačnosti. Vsi smo namreč glasovi Evrope, ki imajo pravico, da so uslišani.

Pogovor je nato tekel o tem, kako lahko pretvorimo svojskost našega območja v konkretne ekonomske in kulturne pobude, ki bi lahko ovrednotile obe Gorici. Pahorjev pogled na prihodnost tega goriškega ozemlja se spaja z njegovimi osebnimi željami: kot Goričanu mu je bil čezmejni pohod prijateljstva pravo doživetje že v otroških letih. Danes pa živimo v Evropi, ki daje še več možnosti, mi, Goričani, pa jih res premalo izkoriščamo. Zaželel si je, da bi mlada generacija, ki ne nosi teže preteklosti, našla dovolj skupnega jezika in iz dveh Goric ustvarila eno, enkratno. Take predloge bi Evropa prav gotovo znala nagraditi in finančno podpreti še predvsem zato, da bi dala signal sebi in svojim načelom.

Na dan je prišla tudi pozornost, ki jo mediji usmerjajo v nujnost političnega vključevanja držav Balkana v Evropsko unijo. Nekdanji predsednik je še enkrat poudaril pomen našega sodelovanja in sobivanja, ki je lahko simbol sprave in miru tudi za druge narode, tudi na Balkanu. Tam namreč države še iščejo svojo identiteto, mi smo jim lahko v zgled. “Dokler ne bodo vse države na Balkanu del Evropske unije, bo vedno pretila nevarnost, da se majhen spor prelevi v velik konflikt.”

Nato je Marco iz župnije sv. Roka postavil vprašanje v slovenščini. Nekoč je po goriških ulicah bilo slišati kar štiri jezike: slovenščino, italijanščino, nemščino in furlanščino. Danes se je ta raznolikost znatno zmanjšala. Kako smo lahko del združene Evrope, ne da bi izgubili ali zanemarili vsak svoje korenine?

Nekdanji predsednik je priznal, da je jezikovna edinstvenost vsakega naroda ključnega pomena. Pripravljen bi bil zavrniti vključitev v Evropo, če bi ta zahtevala ukinitev vseh jezikov za večjo učinkovitost na ekonomski ali katerikoli drugi ravni. “Bi bil prvi, ki bi nasprotoval taki ideji Evropske unije,” je prepričano dejal. Do leta 2004 so predsednikovi govori v parlamentu potekali v drugih jezikih. Ko je Republika Slovenija uradno postala članica Evropske unije, je 4. maja 2004 v strasbourškem evropskem parlamentu tudi prvič odmevala slovenska beseda: “Bil sem prvi Slovenec, ki je govoril v slovenskem jeziku v evropskem parlamentu.” Pravica, da se vsak lahko izraža v svojem jeziku, je ključnega pomena.

Med večerom je bil večkrat omenjen stisk rok 13. julija 2020 med Borutom Pahorjem, takratnim slovenskim predsednikom, in italijanskim predsednikom republike Sergiom Mattarello. Borut Pahor gleda na tisti stisk rok kot na pravi simbol sožitja, prijateljstva in prepričanja, “da skupaj zmoremo vse”. Spominjal se je obdobja pandemije, ko je v začetni fazi hudo prizadela še posebno Italijo. Kljub težkim razmeram in nepričakovanim skrbem, s katerimi se je moral takrat soočati italijanski predsednik, je slovenskemu predsedniku Pahorju vseeno obljubil, da so moči in pozornost usmerjene tudi v to, da bi julija istega leta res lahko prišlo do vrnitve Narodnega doma. Ta vrnitev je bila in je še vedno pomembna za skupno prihodnost Slovencev in Italijanov.

Samuele je ob koncu prosil za nasvet, kako naj mladi začutijo zanimanje do politike in željo po skupni dobrobiti. Pahor je še enkrat izrazil veliko zaupanje v mlade, ki v sebi nosijo evropske vrednote: prepričan je, da se bodo zanje borili, če bodo te ogrožene.

Občinstvo je za tem pozdravil še goriški nadškof Redaelli, ki se je še posebno zahvalil mladim za dragocena vprašanja. Zaželel pa si je, da bi se mladi Goričani po cesti pozdravili vsak v svojem jeziku, “Come stai?” ali “Kako je?” Še predvsem pa si želi, da bi v italijanskih šolah slovenščina postala drugi učni jezik, na oni strani meje pa da bi enako veljalo za italijanščino.

Bogat in navdihujoč večer je sklenil zbor Slata-per s pesmijo Imagine in z željo, da bi Evropa ostala celina z različnimi tradicijami in jeziki, a s skupnimi vrednotami demokracije, svobode in socialne pravičnosti.