Mladenič iz Češke je končno našel svoj poslednji dom

Piše: Ingrid Patricia Boben Fotografije: Lucijan Bratuš

Kruta 1. svetovna vojna je terjala mnogo mladih življenj

O zanimivi zgodbi nečaka avstro-ogrskega vojaka, ki je bil pokopan na vojaškem pokopališču v Vipavi, smo že pisali v VG št. 131. Zgodba pa je našla svoj končni epilog z odkritjem pravega groba tega češkega mladeniča, ki je preminil v vipavski poljski (vojaški) bolnišnici št. 1308, star le 20 let. Novica o tem odkritju je poletela čez meje držav in kmalu smo se ponovno srečali tu, v Vipavi. Dne 15. 10. 2022 sta k nam prišla Karel Švéda in njegov sin Karel Švéda, ml.

Češki mladenič, ki je bil topničar na soški fronti, je svojim sorodnikom ostal v živem spominu. V vojsko je bil vpoklican, star le 16 let. To je bilo leta 1914, na začetku I. svetovne vojne. Ker pa je pozneje (med drugimi vzroki) na italijansko – avstrijski meji primanjkovalo vojakov, so na soško fronto poslali okrepitve, med katere je spadal tudi Josef, ki je bil v 6. diviziji. Tako je njegov nečak Karel slišal govoriti o njem že v rani mladosti. Kot nam je razložil, je mladi Josef izhajal iz družine, kjer je bilo 16 otrok. Josef je bil 3. otrok, Karlov oče pa 14. po vrsti. Tako velik razpon v starosti sorojencev ni bil nič čudnega za takratne razmere, velikokrat so bili starejši otroci varuhi mlajših, razlika med njimi je bila lahko tudi 20 let.

Mnogo let je v Karlu tlela tiha želja, da poišče zadnji dom svojega strica Josefa. Že kot majhen otrok je slišal pogovor svojih staršev, da je njegov stric pokopan nekje na jugu. Ni se vedelo, kje. Mislili so, da je to nekje v avstrijskem mestu Villach oz. Beljaku. Karel se je odpravil tja, a mu tam niso znali najti odgovora na njegovo iskanje. Potem je napisal dopis v vojaški arhiv v Prago, od koder je prejel odgovor, da je vojak – topničar Josef Švéda pokopan v Vipavi. Bilo je leta 2000, ko je njegov trud končno požel sadove.

Napisal je življenjepis svojega strica in preko časopisnega oglasa našel prevajalca iz Brna, ki mu je dopis prevedel v slovenščino ter vse skupaj poslal v Vipavo. Tu se je Karel obrnil na prevajalčevega prijatelja Boštjana, ki mu je pokazal vojaško pokopališče in pomagal pri pridobivanju nekaterih podatkov glede padlega Josefa. Omenjeni prevod življenjepisa je bil objavljen v eni izmed številk VG. Osamljeni križec na vojaškem pokopališču pa je pritegnil pozornost Magde Rodman, s katero sva začeli natančneje raziskovati ozadje te zgodbe in naju je pripeljala do prvega srečanja s Karlom.

Karel Švéda (Križec v spomin na češkega mladeniča Josefa)
Fotografija: Karel Švéda (Križec v spomin na češkega mladeniča Josefa)

Karel nam je pripovedoval o svoji prvi poti v Vipavo leta 2008 (z avtom), pa o naslednji, ki je sledila le leto zatem,  ko se je na pot podal peš! Hoje je bil vajen, saj se je leto poprej podal iz Španije na okrog 200 km dolgo Jakobovo pot v Santiago de Compostela. Sicer je tudi drugače prehodil mnogo poti in mu pot v Vipavo ni predstavljala nekaj nemogočega.

V nahrbtniku je nosil lično izdelan križ z napisom imena svojega strica ter datumom njegove smrti. Tako je, po več postankih, srečno pripešačil v Vipavo. Lahko si predstavljamo njegovo utrujenost po prehojenih 800 km, a toliko slajšo zmago, ko je prispel na svoj cilj. Takrat je simbolično postavil križec na enega od grobov. Poleg njega je položil šopek cvetja v spomin na svojega strica. Od takrat se je še nekajkrat pripeljal z avtom in obiskal tukajšnje vojaško pokopališče. Letos so vipavsko vojaško pokopališče obiskali Karlovi prijatelji, Mlinarjevi iz Idrije, in poleg križca postavili manjši kaktus z velikim rdečim cvetom. Karel nam je povedal, da je Mlinarjeve spoznal takrat, ko je prvič šel od doma peš v Vipavo in prespal v njihovi gostilni. Z njimi je delil zgodbo o svojem stricu in tako so se spletle prijateljske vezi, ki jih vzdržujejo še danes.

Zgodba o pravem mestu pokopa se je razpletla pred dobrim mesecem, ob pregledovanju župnijskega arhiva. Na dveh načrtih, ki sta ju narisala dva vojaška kurata, so bili oštevilčeni grobovi. Prvi kurat madžarske narodnosti, Michael Faragó, je vnesel podatke za obdobje med 1916 in prvo polovico 1918, spet drugačno oštevilčenje grobov je vnesel drugi kurat, po rodu Čeh, Josef Buriánek, v drugi polovici leta 1918. Sprva je izgledala velika zmeda, a z natančnim preučevanjem obeh načrtov je prišel pravi odgovor. Vse to smo zabeležili, Josef je bil pokopan v grobu št. 45. Ko je bila uganka razvozlana, je bilo veliko lažje.

Lucijan Bratuš (Shema pokopov na vojaškem pokopališču v Vipavi. Pod št. 45 (desno) je vpisan Josef Švéda)
Fotografija: Lucijan Bratuš (Shema pokopov na vojaškem pokopališču v Vipavi. Pod št. 45 (desno) je vpisan Josef Švéda)

Med bolezenskimi vzroki smrti avstro-ogrskih vojakov je bila večinoma malarija (malaria tropica) in/ali pljučnica (pneumonia bronchitis), mednje je udarila tudi španska gripa. Karel nam je povedal, da je mnogo čeških fantov pisalo s fronte domov. Tisti, ki so se vrnili domov, so o tem pripovedovali svojim domačim. Tožili so o veliki lakoti, mrazu, premočenosti do kože, slabi vojaški obleki, imeli so raztrgane srajce, hlače, njihova obutev je bila v slabem stanju. Ko je prišla pomlad, se je pričel topiti sneg v italijanskih Dolomitih in prišlo je do velike povodnji, ki je  odnesla pontonske mostove na reki Piave (zgradili so okrog 200 pontonskih mostov), kjer je bilo mnogo avstro-ogrskih vojakov. Tam je potekala ena najhujših bitk med italijansko in avstro-ogrsko stranjo, z začetkom 15. 6. 1918. Trajala je dobrih 9 dni, a so se posamični boji še nadaljevali. Tu se je odvila odločilna bitka, kjer je italijanska vojska odločilno porazila avstro-ogrsko.

Nikdar ne bomo izvedeli, koliko mladih življenj je voda odnesla s sabo, a bilo jih je mnogo, vsaj 5000. Nekateri vojaki, predvsem Madžari, so zaradi splošnega pomanjkanja živeža pobegnili na italijansko stran, da bi si rešili življenje in prišli do hrane, morda do obleke. Josef se je takrat nahajal ob reki Piave. Tam je zaradi hudih razmer zbolel, vojaki so bili na splošno prezebli in podhranjeni. Prepeljali so jih v vojaško bolnišnico v Vipavo (Feldspital Numm. 1308), kjer je Josef kmalu umrl, samo teden pred koncem I. svetovne vojne. Tako ni nikoli mogel izvedeti vesele novice, da je bila njegova rodna Češka 28. 10. 1918 proglašena za neodvisno. Mladi Josef je bil med poslednjimi vpisanimi v vojaško mrliško knjigo. Skupaj s češkimi prijatelji smo se poklonili spominu na padle mladeniče iz I. svetovne vojne. Mladenič iz Češke je končno našel svoj poslednji dom. Karel in njegov sin Karel ml. sta premestila križec na pravi grob, na mesto zadnjega počitka 20-letnega fanta, enega izmed mnogih, ki jim ni bilo dano živeti svoje mladosti in katerih sanje so ostale neizpete.

Karel Švéda, ml. (Nečak Karel Švéda v Vipavski hiši (Kebetovi hiši) pri vpisovanju v knjigo obiskovalcev)
Fotografija: Karel Švéda, ml. (Nečak Karel Švéda v Vipavski hiši (Kebetovi hiši) pri vpisovanju v knjigo obiskovalcev)

Češkima prijateljema smo pokazali tudi našo etnografsko zbirko oz. naš mali muzej v Kebetovi hiši, ki nosi ime Vipavska hiša. Z zanimanjem sta si ogledala stare, lepo ohranjene predmete in izrazila začudenje ob tako lepo urejeni zbirki. Vpisala sta se v knjigo obiskovalcev, kjer je Karel takole zapisal v rodnem jeziku: “Děkujeme všem autorům tohoto krásného muzea za jeho vytvoření, za projevenou vzpomínku na svou minulost, na hrdost na své dějiny.

“Zahvaljujeva se vsem avtorjem tega krasnega muzeja za njegov nastanek, za spomin na preteklost, v ponos na svojo zgodovino. Držimo pesti, da vam bo šlo še naprej tako dobro, vsem voščiva obilo zdravja. Karel Šveda, Karel Šveda, ml.” (prevod iz češčine: I.P.B.) Večer je minil v prijetnem pogovoru, med katerim ni manjkalo spominov na pretekle čase. Poslovili smo se z obljubo, da se kmalu zopet srečamo.

Tako se vrti kolo življenja, vse se enkrat rodi, živi, se življenja veseli, a naposled vse mine. Ne smemo pozabiti na vse te hrabre mladeniče, ki so svoja življenja izgubili v nesmiselnih vojnih vihrah. Bili so napol otroci, ko so morali prijeti za orožje ter oditi neznano kam, daleč od doma. Mnogo se jih ni več vrnilo v domači kraj. Njihov korak so ustavili višji ideali, tuja dežela je bila zadnja stvar, ki so jo uzrle njihove oči. V tujih krajih so dokončali tek zemeljskega življenja in si zaslužili venec večne slave.

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme