Mlad talent z veliko prihodnostjo

Piše: Katarina Visintin

POGOVOR / Martina Gergolet, dijakinja iz Doberdoba, ki ljubi glasbo in petje

Martina Gergolet je šestnajstletna glasbenica in dijakinja iz Doberdoba. Obiskuje klasični licej Primoža Trubarja v Gorici, obenem pa se ukvarja s petjem. Pred kratkim je na pevskem tekmovanju Monfalcone Talent Show osvojila prvo mesto. Pogovorila sem se z njo o njeni glasbeni in pevski poti ter njenem odnosu do glasbe.

Martina, kdaj si se prvič srečala z glasbo in se z njo začela ukvarjati?

Svojo strast za glasbo sem odkrila že v mladih letih, ko sem z očetom, v avtu, poslušala in prepevala pesmi italijanske pevke Elise. Od šestega leta dalje vadim klavir na Glasbeni matici z Jano Drassich. Pela sem tudi v zboru Veseljaki pod vodstvom Lucije Lavrenčič. Pri enajstih letih sem se začela ukvarjati s solopetjem na glasbeni šoli CAM v Tržiču, kjer smo z drugimi glasbeniki ustanovili tudi band. Skupaj smo imeli razne nastope v Tržiču.

Pred kratkim je na Youtubu bila objavljena tvoja prva pesem L’unico posto. Povej, kako je prišlo do tega in kako si doživela to izkušnjo, ki je nedvomno za vsakega pevca velika možnost, da ga spozna širša javnost. Emotivno je to gotovo pomemben dogodek, pri katerem pokažeš to, kar si in kar znaš delati.

Leta 2018 sem se udeležila tekmovanja Monfalcone Talent Show in zapela Adelino pesem When we were young. Zaradi dobrega izida in lepe izkušnje sem se lani odločila, da bom ponovno poskusila tekmovati. Zaradi pandemijske situacije je letos natečaj potekal drugače: skupaj s svetovalci smo udeleženci napisali vsak svojo pesem. Priznam, da sem sicer uvodni del svoje pesmi napisala že med karanteno in obenem že takrat pomislila tudi na morebitno melodijo. Kasneje pa sem s pomočjo tržaškega glasbenika Maxina dodala še celoten tekst. Vesela sem, da mi je ta projekt dal možnost sodelovati z njim; po televiziji je vedno zelo duhovit, a jemlje taka dela zelo resno in profesionalno. Tudi vokalna trenerka Elisa Bombacigno in Aljoša Gergolet, ki je produciral in aranžiral pesem, sta mi izredno pomagala.

Finalni del tekmovanja bi moral biti v tržiškem gledališču, a zaradi covida-19 je potekal po spletu. Organizacija je objavila vse pesmi na Youtubu, zmagovalca pa sta določili število ogledov videoposnetka na spletu in mnenje žirije.

Kakšne občutke si doživljala, ko si pripravljala pesem, in ob objavi?

Čeprav sem v prejšnjih letih že objavila nekaj pesmi drugih avtorjev na Youtubu in Instagramu, sem tokrat bila nekako bolj v skrbeh, saj ima pesem zelo oseben pomen. Naj pojasnim: ni me bilo strah, a pogosto sem se spraševala, ali bo pesem všeč publiki ali bo razumljiva? Izpostaviti se na javnih omrežjih ni vedno lahko, mislim pa, da je glasba in na splošno umetnost prav to: delitev lepih in grdih trenutkov, spominov, izkušenj; v mojem primeru, da lahko vsak dobi v besedah in v melodiji neke pesmi tudi kaj svojega.

O čem pa govori pesem?

Pesem L’unico posto govori o moji prababici in njeni ljubezni, ki jo je žal izgubila, ko je bila še relativno mlada. Ko sem hodila k njej in se usedla na kavč, mi je kazala njune slike in pripovedovala o njem. V pesmi govorim prav o tej veliki ljubezni, ki je bila prisotna v njenih očeh leta in leta. Luč v njenem pogledu bo za vedno ostala v mojem srcu.

Kaj pa nameravaš narediti zdaj?

Zmaga na tem natečaju je majhen dosežek, ki pa mi veliko pomeni. Trenutno pišem oz. dokončujem pesem, ki jo bo produciral Andrea Rigonat, kar se mi zdi neverjetno, saj je producent znanih italijanskih pevk in pevcev. Med temi je tudi sama Elisa, zaradi katere sem začela ljubiti glasbo.

Vidno je, da ti petje prinaša veliko veselja. Ali misliš, da bi lahko v prihodnosti bilo to tvoje delo?

Iskreno ne vem, ali bo glasba moja prihodnost, moj poklic. Gotovo pa vem, da bo vedno velik del mojega življenja: velika strast in zatočišče, h kateremu se lahko vedno zatečem. Glasbi lahko povem vse.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme