Mitja Juren in Paolo Pizzamus izvirna zgodovinarja “prve vojske”
DSMO K. Ferluga Milje / Srečanje v Miljah in pohod na Debelo Grižo
S trenutkom zbranosti za izraelske in palestinske žrtve ob izbruhu nove usodne vojne na Bližnjem vzhodu in s filmom Aljoše Zeriala 1914–2104 se je v občinski knjižnici v Miljah začelo nedavno srečanje (12. 10.) z raziskovalnima zgodovinarjema Mitjo Jurnom in Paolom Pizzamusom. Na vabilo Društva Slovencev miljske občine (DSMO) Kiljan Ferluga je pozdravil miljski podžupan in odbornik za kulturo Nicola Delconte, režiser Zerial je predstavil svoj protivojno zaznamovani film, ki ga je posnel na avstro-ogrskem pokopališču v Nabrežini po obisku grobišč v Normandiji. Pozdravil je predsednik miljskega društva Fameia Muiesana, zgodovinar Franco Stener, drugi soprireditelji srečanja so bili ob DSMO in občinski knjižnici E. Guglia še miljski C.A.I. – S.A.G., SPDT in SKRD Danica. Zatem sta predsednica DSMO Fiorella Benčič in odbornik Davorin Devetak začela pogovor z zgodovinarjema, ki sta razložila svoj posebni način preučevanja zgodovine “prve vojske”, kot so jo včasih imenovali naši ljudje in Boris Pahor. Čeprav ne delujeta v univerzitetno-akademskem okolju, sta njuna raziskovalni pristop in metoda enako rigorozna in sad več desetletij resnega dela.
Rupenca Mitjo Jurna, ki ima bogato knjižno in revijalno bibliografijo, je na knjižnem sejmu v Turinu neki posvečeni zgodovinar imenoval zaradi dela na terenu za “zgodovinarja kmeta”. Drugi ugledni zgodovinar, Mario Isnenghi, pa je pohvalil dragoceno raziskovalno delo obeh, saj ob vseh arhivskih in drugih virih odlično obvladata vojne lokacije in bojišča. Miljčan Paolo Pizzamus je vzljubil Kras v mladih letih, ob koncih tedna raziskuje prizorišča soške fronte od Petovelj in Martinščine do Vrha in Doberdoba. Kot Italijan je imel kar dolg uvod o svojem zgodovinskem delu v slovenščini, z znanjem, ki ga je pridobil na tečaju slovenščine DSMO.
Prikazala sta zgodovinske in sedanje fotografije krajev in razdejanih zaselkov, vojaške karte in skice utrjenih položajev obeh strani. To je bil najlepši uvod za “praktični del” pobude, za nedeljski pohod (22. 10.) članov društva in drugih ljubiteljev zgodovine “prve vojske” med Martinščino in Debelo Grižo v spremstvu obeh zgodovinarjev. Skupaj s predsednico DSMO K. Ferluga Fiorello Benčič in odbornikom SKRD Danica Borisom Frandoličem so se po Ungarettijevi stezi povzpeli do Kote 197, Cappelle dirute, kjer je spomenik 4. madžarskega polka Honved, in kraja Valloncello dell’Albero Isolato (Dolinica osamljenega drevesa). Juren je vodil slovenske, Pizzamus italijanske pohodnike. Prvi je sugestivno omenil pričevanja generalov, oficirjev, vojakov in pesnikov kot Giuseppe Ungaretti ali manj znani Dalmatinec nemško-italijanskega rodu Gustav Heinse. Drugi pa je natančno orisal spopade, strateške plati, a tudi odlično poznane vojne objekte in pomnike.
Na Debeli Griži je bil razgled na vso fronto: proti Furlanski nižini, Opatjemu selu, Doberdobu in morju. Nadaljevalo se je mimo objekta, ki je služil za zavajanje sovražnika, Cippa Brescia, nato mimo malega avstro-ogrskega bunkerja in nato pod Koto 275, kjer je strelski jarek, iz katerega so italijanski vojaki napadali vrh.
Na Vrhu so Avstrijci postavili šest tisoč plinskih jeklenk: tri tisoč so jih usmerili proti Sovodnjam, tri tisoč pa proti Gradišču. 29. junija 1916 ob 5. uri in četrt so spustili plin. V prvih 20 minutah je umrlo tri tisoč italijanskih vojakov, v teku dneva še enkrat toliko. Smrtonosne pline je izumil nemški kemik Fritz Haber, ki jih je že “uspešno” preizkusil leta 1915 na francoski fronti v Ypresu v Belgiji. Leta 1918 je prejel Nobelovo nagrado za sintezo amonijaka, po vojni pa je bistveno sodeloval pri izumu plina Zyklon B, ki so ga uporabljali nacisti za množično pobijanje Judov in drugih žrtev v lagerjih.
Italijani niso razpolagali z ustreznimi protiplinskimi maskami, Avstrijci pa so jih imeli, vendar so tisti, ki so imeli preveč košate brke, tvegali, da niso delovale. Zato si je kaporal Adolf Hitler ostrigel velike brke v slogu Franca Jožefa in pustil značilno kratko ostrižene. Juren je še povedal, kako se je Mussolini rešil pri eksploziji bombe, ki je raztreščila vojake blizu njega, njega pa le laže ranila, tako da se je lahko zdravil v bližnjem Doberdobu. Tako smo izvedeli, kako sta se “čudežno” rešila v srditem klanju prva glavna povzročitelja druge svetovne vojne.
Na vrhu, kjer je antena, je bilo na spomenikih videti le trakove z vodoravno rdečo-belo-zeleno trobojnico, saj je bilo tu kar 80 odstotkov padlih na avstro-ogrski strani Madžarov. Izviren naravno-zgodovinski izlet se je sklenil pred kamnitim vhodom rova Schönburgtunnel, ki so ga s prostovoljnim delom obnovili Martinci, in s skupnim kosilom v bližnji gostilni Al Poeta v Martinščini.
Na prvi fotografiji: na desni predsednica DSMO K.Ferluga Fiorella Benčič in odbornik SKRD Danica Boris Frandolič, na levi zgodovinarja Mitja Juren (z nahrbtnikom) in Paolo Pizzamus pred cerkvijo v Martinščini
Na drugi fotografiji: v sredini na desni zgodovinar Paolo Pizzamus z italijanskimi pohodniki
