"Mislim, da je to nekaj epohalnega!"
Epidemije so se v stoletjih redno pojavljale. Tudi v našem prostoru. Ljudje so bili primorani se z njimi soočati, in ko so šle mimo, so skupnosti ponovno zaživele.
Pandemija, kakršni smo zdaj priča, je, s pripovedmi in omejitvami, ki nam jih postavlja, in s smrtonosnimi posledicami, ki jih s seboj prinaša, v določeni meri zamajala temelje naše civilizacije. Zato smo doslej mislili, da je pravzaprav nepremagljiva. Spoznali smo, da ni tako.
Čeprav sta se zaradi razpleta dogodkov pojavili potrtost in zaskrbljenost, je morda tudi prav, da skušamo polagoma dogajanje čim bolje doumeti in, kolikor je mogoče, osmisliti. V ta namen smo se pogovorili s pisateljem in režiserjem Markom Sosičem, ki je poznan tudi kot pronicljiv opazovalec družbe.
Čeprav Covid-19 ni kuga, mnogi v teh dneh spominjajo, da je do teh v zgodovini redno prihajalo. Kakšni občutki te spremljajo v tem času? Kako doživljaš to krizo?
Kuge so res vedno bile, vendar moramo reči, da smo tudi mi pravzaprav kot zahodni svet neka kuga. Glede na to, seveda, kako živimo, kaj delamo in kaj počenjamo z drugimi, različnimi in drugačnimi. Mislimo, da smo edini in zveličavni na tem svetu in da je naša kultura pravzaprav edina veljavna. Vprašanje je, kam kot civilizacija sploh hodimo.
Kar se tiče doživljanja krize, je vsak dan na začetku povsem različen. Skušam seveda dobiti koncentracijo, da delam naprej. Vse, kar se dogaja, me nedvomno vodi k razmišljanju, vendar skušam, da bi me ne globlje prizadelo in dejansko pustilo živeti naprej.
Ali ti v teh dneh uspeva biti dovolj zbran za besedno ustvarjanje?
Po nekaj dneh (pogovor je bil opravljen v petek, 13. marca; op. av.) danes pričenjam biti malo bolj zbran za pisanje. Čeprav tisti, ki so doživeli drugo svetovno vojno, pravijo, da ta kriza ni nič hudega, in obenem prebivalci Sarajeva izpostavljajo, da so oni med zadnjo vojno več let živeli v mestu v izolaciji, mislim, da imamo tudi mi pravico do izražanja v tem času lastnih čustev in strahu. Ne moremo pač doživljati krize koronavirusa kot nekaj normalnega, saj gre za povsem nenormalno situacijo, ki nas seveda postavlja pred velik izziv. Ne nazadnje ugotavljamo, kako smo pravzaprav ranljivi in drobni na tem svetu, za katerega mislimo, da ga povsem obvladamo.
Ali je kriza morda tudi priložnost?
Seveda je kriza koronavirusa priložnost za marsikaj. Taka zadeva nedvomno sproži v družbi različne dinamike, reakcije, obnašanja, refleksije. Ne vem, ne morem preprosto reči, da sem v tem času popolnoma miren in da doživljam vse skupaj, kot da bi bilo le eno od navadnih obdobij mojega življenja. Mislim, da je to nekaj epohalnega. Upam, da je to avtentično. Ne zato, ker ne bi verjel v smrti, ki se žal dogajajo …V smislu, da upam, da ni kriza rezultat nekih ekonomskih obračunavanj ali česa podobnega. Ker če bi to bilo res, bi potem šlo za bakteriološko vojno z vsemi posledicami za našo civilizacijo. Resnično upam, da gre za virus, ki se je pač izmuznil iz rok ne vem koga in česar verjetno ne bomo še dolgo izvedeli. Ker če bi to bilo namenoma storjeno, bi pravzaprav bil to konec sveta.
Ali si se morda v teh dneh iz radovednosti odpravil v Trst, na sprehod po gmajni ali kam drugam?
Včeraj sem izbiral, ali naj grem na gmajno ali do obeliska (na Opčinah; op. av.) in do vrha Selivca, ki gleda na morje in ves Tržaški zaliv, in se odločil za tegale. Med potjo sem bil od svojega doma do tja in nazaj popolnoma sam, kar me je seveda spravilo v nelagodje. Ker nisem imel dobrega občutka, sem skušal dano situacijo podoživljati, kot da bi šlo za zgodnji jutranji sprehod, ko ni še nihče zbujen, ura pa je bila šest popoldne. Ni šlo torej za zgodnje jutro. Ptice so pele, kar je pravzaprav fantastično, saj se zdi, da bodo tudi ptice mogoče v tem trenutku znova dobile svojo govorico, ki so jo pravzaprav morale zaradi hrupa in ostalega zvočnega onesnaževanja kot ljudje spremeniti. Vse skupaj je bilo nadrealno: z ene strani čutiš mrak, z druge pa neko priložnost. O tej vsi veliko govorijo: da se človek doma lahko ukvarja s svojimi ljudmi in zadevami, ki jih doslej ni delal, itd., kar je popolnoma normalno. Potem greš spat in se zbudiš bolj zgodaj kot po navadi, ker čeprav nisi točno pri zavesti, se zavedaš, da je nekaj narobe … Tako se dogaja meni v tem času, ampak mislim, da se tudi mnogim izmed nas.
Ali si morda razmišljal o tem, da navadno tišina nastopi po hrupu, naj si bo to v vojnem času ali ob potresih in drugih naravnih katastrofah. Tokrat se je pa brez hrupa prikradla med nas pravzaprav grobna tišina …
Ta tišina mi odpira razne podobe iz zgodovine filma in literature, vendar to ni fikcija, je realnost, ki je močnejša od katerekoli fikcije. Pravzaprav je tišina brez hrupov in zvokov, katerih smo se tako ali drugače navadili, dobrodejna. Odpira nam neke nove dimenzije, od katerih se bomo mogoče kaj naučili. Tišina je fascinantna. Ko nastopi, lahko pogledaš vase in takrat se lahko tudi globoko zgroziš.
Če bi ti kdo v tem času naročil izdelavo kratkometražnega filma ali pisanje novele, za kateri žanr bi se odločil?
Za psihološko srhljivko.
Kako doživljaš velike padce borznih indeksov, do katerih prihaja te dni?
Nisem na tem področju noben izvedenec, vendar preprosto me straši. Naš kapitalistični sistem žal na tem sloni in tako deluje. Mogoče je zdaj čas, da Evropa in svet premislita, kaj vse to pomeni. Dejstvo, da se je cena razkužila znamke Amuchina v teh dneh dvignila za 580 %, pomeni, da, dokler bo vse to trajalo, lahko še marsikaj pričakujemo.
Ljudje moramo v tem čas biti doma. Ali čutiš pomanjkanje medčloveških stikov?
Dejstvo, da se v tem času ne moremo družiti, doživljam kot spoznanje, da predstavljajo človeški odnosi, ki jih imamo in gojimo, veliko bogastvo. Zdaj se nemara zavedamo, kakšno vrednost ima vse to, kar izgubljamo, ko moramo biti prisilno oddaljeni.
Po 12 letih, potem ko smo se je že popolnoma odvadili, je tu spet državna meja …
Mah, ne vem, kaj bo pomenilo tisto postavljanje mreže na Trgu Evrope v Gorici … Z mejo sem vedno imel poseben odnos. Ko je bila še zaprta, mi je predstavljala neko spodbudo k spoznavanju tega, kar je bilo onkraj mejne črte. Šlo je za kreativno odkrivanje novih prostorov. Odsotnost meje nedvomno predstavlja velik civilizacijski dosežek, za katerega pa ne vem, če smo zreli in nanj pripravljeni. Svoboda terja namreč odgovornost in zavest o bogastvu odsotnosti meje, ki predstavlja izziv za rast človeštva v gojenju in utrjevanju solidarnosti, bližine in nekih vrednot, ki niso pravzaprav najbolj negovane.
Pravijo, da je v vsakem slabem nekaj dobrega. Ali misliš, da bo tudi tokrat tako?
Dobro bo, če se bo ta kriza nehala in da, potem ko bo vsega konec, ne bomo nadaljevali po istih poteh. Naj se ob tej priložnosti zahvalim vsem, ki se na katerokoli način trudijo, da čim prej pridemo iz te situacije. (Matej Caharija)
Matej Caharija se je pogovoril s pisateljem in režiserjem Markom Sosičem.
