Misijonska nedelja v Gorici: poklicani biti “misijonarji upanja” vsak dan, kjerkoli

Pričevanju Erike Mažgon o življenju kristjanov v Sveti deželi in Gazi

Nedelja, 19. oktobra, je bila misijonsko obarvana tudi v Slovenskem pastoralnem središču v Gorici. Pri jutranji maši je g. Marijan Markežič v homiliji med drugim povedal, da moramo v svetem letu biti “misijonarji upanja” za vse ljudi, ki jih tarejo skrbi ali stiske. Po maši so se verniki zbrali v Močnikovem domu ob cerkvi sv. Ivana, kjer jim je župljanka Erika Mažgon spregovorila o Sveti deželi in še posebno Gazi. V uvodnem pozdravu v imenu organizatorjev je Bogdan Podveršič dejal, da talentov ne smemo zakopati, temveč jim moramo uporabljati, da osrečujemo druge. “Tako živijo misijonarji, misijonarji pa smo lahko tudi vsi mi, vsak dan.”

Erika Mažgon je na misijonsko nedeljo želela spregovoriti o tem, kaj dela Cerkev v Sveti deželi, tam, kjer je ona pred leti preživela 16 let. Pojem Sveta dežela objema tako Izrael kot palestinska ozemlja, ki imajo poseben status, je dejala in poudarila, da je tam kristjanov zelo malo. V Izraelu jih je 1,8 % prebivalstva, na palestinskih ozemljih, kjer je muslimanov 93 %, pa je kristjanov 7 %. “V takem okolju Cerkev ne sme oznanjati evangelija”, saj muslimanska vera prepoveduje spreobrnjenje; če se kdo spreobrne, ga družina izobči. Podobno velja za jude. V vseh letih, kar je Erika bila tam, je spoznala samo eno muslimanko, ki je živela v sirotišnici pri sestrah in se je pri 20 letih odločila, da sprejme krščansko vero; prav tako je spoznala samo eno dekle iz ortodoksne judovske družine, ki je storila podoben korak. “Obe sta popolnoma prekinili odnose z družinama.” Kristjani seveda niso samo katoličani latinskega obreda, ampak tudi pripadniki pravoslavne Cerkve, armenskega, etiopskega, koptskega in drugih vzhodnih obredov. Zgodi se tudi, da člani iste družine pripadajo različnim skupnostim. V Jeruzalemu je zato tudi več škofov, ki pa v primeru spopadov med dvema narodoma v javnosti vedno nastopajo enotno. Kristjani so torej “manjšina v manjšini”, živijo v težkih razmerah, zato jih Cerkev skuša podpirati. Poleg tega je ena njenih glavnih nalog varstvo svetih krajev (“cerkev Božjega groba je središče krščanskega življenja”), sprejem romarjev z vsega sveta, ima pa tudi celo vrsto socialnih ustanov, ki opravljajo pomembno poslanstvo.

Kar se tiče katoličanov našega, latinskega obreda, so v Sveti deželi že več kot 800 let prisotni frančiškani: t.i. Kustodija Svete dežele (lat. Custodia Terrae Sanctae) je namreč ena od pokrajinskih enot frančiškanskega reda oz. njegova najstarejša kustodija, ki jo je leta 1217 v Jeruzalemu ustanovil sam sv. Frančišek Asiški. Frančiškani so varuhi svetih krajev, obenem ogromno pomagajo ljudem. Izrael je napredna in urejena država, ki ima odlične bolnišnice in univerze, in vendar lep del prebivalstva živi v revščini in pomanjkanju, še posebej v starem delu Jeruzalema. Frančiškani jim nudijo bivališča, možnosti izobraževanja in zaposlitve. Pomembno vlogo igra tudi Jeruzalemski latinski patriarhat, ki ga vodi kard. Pierbattista Pizzaballa, po rodu iz Bergama. Katoliška Cerkev ima v Sveti deželi odlične šole, v njih je učni jezik arabski, obiskujejo jih tudi muslimani. “Otroci živijo v sožitju, vera ni problem.” Šole imajo tako frančiškani kot tudi druge redovne skupnosti: fantje hodijo v glavnem k frančiškanom, dekleta k redovnicam. Univerzo v Betlehemu vodijo redovniki, bratje De La Salle. Katoliška Cerkev ima tudi nekaj bolnišnic: ni jih veliko, so pa zelo dobre. Sestre elizabetinke iz Padove v Betlehemu vodijo znano Caritas Baby Hospital, ki jo podpira švicarska Karitas, sestre sv. Jožefa pa bolnišnico v Jeruzalemu, kjer je zaradi visokega števila otrok glavni oddelek porodnišnica. Usmiljenke imajo v Betlehemu posebno sirotišnico: tam sprejemajo v glavnem muslimanska dekleta z otroki, rojenimi izven zakona, ki bi po islamskih zakonih zaradi tega tvegala življenje. Katoliško Cerkev skratka ljudje zelo spoštujejo prav zaradi pričevanja dobrodelnosti.

Kar se tiče Gaze, je v njej bilo (pred vojno) nekaj več kot dva milijona prebivalcev; od teh je bilo kristjanov okrog tisoč, latinskih katoličanov samo 135. Več stotin ljudi se ob potrebi zateka v župnijo v Gazi. Prav tej stvarnosti je zato goriška duhovnija namenila izkupiček nabirke na misijonsko nedeljo, pa tudi to, kar je prinesel misijonski srečelov, ki so ga v ta namen pripravili mladi.