Minevanje let spleta spomine ...

Piše: Iva Koršič

Ob 70-letnici MePZ Lojze Bratuž

Kako grozljivo hitro mineva čas, vsaj tisti, v katerem doživljamo nepozabne trenutke, ki polepšajo in poplemenitijo tok našega življenja! Mešani pevski zbor Lojze Bratuž bo v nedeljo, 8. maja 2022, s slavnostno akademijo z naslovom Kot vrabček ljubim jaz prostost, / med grede grem cvetoče, ki nas na svobodnih krilih poezije popelje v neizmerne umetniške širjave, zabeležil 70. obletnico ustanovitve in kljubovalno nepretrganega ustvarjalnega toka, kljub včasih kar velikim oviram.

Štejem si v veliko čast, da sem s svojim skromnim doprinosom tudi sama prehodila z zborom droben delček njegove dolge poti. Kot šestletno dekletce sem sicer zbor, še preden se je poimenoval po Lojzetu Bratužu (1902-1937), verjetno prvič slišala peti na slovesni akademiji ob odprtju Katoliškega doma v Gorici, daljnega leta 1962. Takrat so pevci zapeli pod vodstvom izrednega prof. Mirka Fileja (1912-1962), ki se je od naše skupnosti in njenega kulturnega utripa, katerega je bil velikodušna srčika, mnogo prezgodaj poslovil. Tudi sama sem ga imela zelo rada, saj je večkrat zahajal k nam na Solkansko polje, ker sta se z našim očetom Cirilom veliko menila o Katoliškem domu in slovenskih društvih ter ustanovah. Vselej mi je namenjal drobne pozornosti, zato mi je ostal zelo drag spomin nanj.

Mešani goriški zbor sem nato pod raznimi pevovodji še velikokrat poslušala in mu vselej z veseljem zaploskala. V začetku 70. let prejšnjega stoletja pa me je vanj začel vabiti Silvan Kerševan (1941-2012), ki je bil, čeprav je imel basovski glas, eden izmed stebrov “tenorskega dela” zbora, a se je z duhovito ironijo, ki mu je bila lastna, znal povzpeti tudi v sopranske višave. Po dolgem oklevanju sva se s prijateljico Anico, bližnjo sosedo Bratuževih na ul. Ugo Foscolo – obe sva že peli v dekliškem zboru Marijine družbe pod vodstvom prof. Lojzke Bratuž (1934-2019) – vendarle opogumili in v začetku bolj plašno pristopili k temu pevskemu sestavu, ki je bil tedaj najboljši slovenski zbor na Goriškem. Te odločitve nama ni bilo nikoli žal. Lepo sva se vključili in prijetno nama je bilo med drugimi pevci, ki so naju kot neizkušena “soprančka” prijazno sprejeli medse. V tistih letih je zbor vodil prof. Stanko Jericijo (1928-2007), ki je kot glasbenik uglasbil ali priredil marsikatero pesem in sploh rad zlagal za tiste čase inovativne skladbe, ki sta mu jih, kot je sam večkrat povedal, navdihovala narava, ptičje petje … Prof. Jericijo je z nami imel kar precej potrpljenja in potrpežljivosti, saj je zbor v tistih letih sestavljalo veliko mladih, ki med vajami nismo bili ravno zmeraj zgledno zbrani. V tedanjem Katoliškem domu smo skupaj vadili v kar prostorni spodnji dvorani, v kateri so bili navadno predavanja raznih znanih predavateljev, kulturni večeri, pa tudi plesne zabave, ki smo jih pripravljali mladi. Ob straneh je ta dvoranica imela še tri druge manjše prostore, tako da smo se pogosto pri vajah porazdelili po glasovih (pred vajami so v eni izmed teh fantje vneto igrali “calcio balilla”, “namizni nogomet”). Soprani smo vadili v večji dvorani, navadno prav s prof. Jericijem. Alti so se s Franko Žgavec umaknili v eno izmed stranskih sob, ki so služile tudi kot slačilnice za igralce ob gostovanju gledaliških predstav, tenorje – med njimi je pel tudi prof. Andrej Bratuž (1936-2011) – in base pa so včasih pod svoje “varstvo” prevzeli bolj glasbeno podkovani pevci, kot npr. Silvan Kerševan. Oni so se navadno pomaknili kar na oder velike dvorane.

Petje v zboru je bila res enkratna izkušnja, ki mi je razprla okno v slovensko zakladnico narodnih pesmi, zlasti pa v ustvarjalni svet slovenskih in tujih glasbenikov iz nekdanjih in sodobnih glasbenih tokov. Prof. Jericijo je namreč zelo rad posegal po motetih J. Gallus, G. P. da Palestrina in drugih velikih mojstrov, pa tudi po sodobnih skladbah, ki se jim drugi zbori niso upali se približati. Prvi smo tudi imeli vaje za “urjenje glasilk in glasov”. Tedaj je le malokateri izmed nas bil glasbeno vzgojen in poučen, v glavnem smo bili v tem “pravi zelenci”, zato je imel dirigent z nami več dela, preden je melodija zazvenela tako, kot bi morala. Gotovo bi sam dosegel veliko več, če bi imel v zborovskih vrstah mlade pevce, kot jih imajo zbori danes, take, ki obiskujejo glasbeno šolo in so vešči tudi kakega glasbila.

A kljub temu smo imeli sami, pa tudi prof. Jericijo veliko zadoščenj na uspešnih nastopih. Cecilijanka je bila nepogrešljiva programska točka v vsaki pevski sezoni.

Seveda ni bila edina pevska revija, na kateri smo nastopali, redni gostje smo bili tudi na italijanskem koncertu na čast sv. Ceciliji, ki je bil navadno v goriški cerkvi sv. Ignacija. Večkrat smo se udeležili tudi Koroške poje in seveda Primorske poje. Nepozabna so bila pa gotovo razna gostovanja, ki so nas vodila daleč od našega okolja. Čudovito je bilo npr. v Rimu, kjer smo bili nastanjeni v Papeškem slovenskem zavodu Slovenik, katerega ustanovitelj je bil msgr. Maksimilijan Jezernik (1922-2015) in ga je vodil 36 let. V veličastni, ogromni papeški avdienčni palači smo snemali za vatikanski radio, kar je bilo eno izmed najlepših doživetij. Pa tudi sprehodi po antičnem Rimu in spontano petje v neverjetno akustičnem Panteonu je bilo nekaj enkratnega!

Prisrčno je bilo seveda naše druženje in postanek v Frascatiju, kjer smo poleg slovite “porchette” okusili še tamkajšnjo žlahtno kapljico, ki se je ob prvih požirkih zdela zelo nedolžna, a je potem kar ohromila noge!!!

Krasno je bilo tudi naše potovanje k slovenskim rojakom v Parizu, ki so nas zelo prisrčno sprejeli in pogostili ter pospremili na ogled pariških znamenitosti. Takrat sta za tamkajšnjo versko skupnost v Chatillonu skrbela dušna pastirja Nace Čretnik (1917-2000) in Jože Flis (1918-1990). Peti v gotski cerkvi sv. Medarda je bil nepopisen užitek. Kako so zazveneli naši glasovi! Tudi obisk milanskih Slovencev in njihova domačnost sta nam nekdanjim pevcem ostala v trajnem spominu, pa nastop v beli Ljubljani v sloviti Slovenski filharmoniji … In še in še bi lahko naštevala.

Res je bilo lepo, tudi zato, ker smo bili mladi in je v naših srcih, polnih raznolikih občutkov in občutij, cvetela pomlad. Izkušnja v zboru je res nekaj čudovitega. Zavest, da se moraš potruditi in prispevati k skupnemu uspehu, ne da bi silil v ospredje, te vzpodbuja, da dobro opraviš svojo nalogo, pa čeprav nimaš ne vem kakšnega bleščečega, markantnega glasu.

Vselej, ko zdaj poslušam kak nastop zbora Lojze Bratuž, se mi milo stori pri srcu in mi spomin pohiti v tiste lepe čase, ko smo se včasih tudi po vajah ali na nedeljo družili v kakšni domači gostilnici in je kar sama od sebe iz naših svežih grl privrela pesem.

Ko sva se s prijateljico ob nedeljah, po sprehodu po goriškem Korzu – tam sva zmeraj srečali kakšno sopevko ali sopevca – vračali na naš severni konec mesta – seveda peš! – sva na vse grlo prepevali kakšno slovensko narodno pesem, ki sva se jo naučili v zboru. To je bilo še posebno prijetno v tistem času, ko na nedeljo, zaradi varčevanja, niso smela vozila krožiti po goriških ulicah.

Koliko je takih spominov, skritih na dnu duše, ki toplo, čeprav s tančico otožnosti, ogrevajo sedanje dni, ko so nekdaj cvetoča lica že ovenela in sta v očeh ugasnili tisti živost in igrivost, ki sta se v njih iskrili, ko smo v zakulisju čakali, kdaj bomo stopili na oder in zapeli naštudirani program …

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme