Uvodnik

Mimoze tudi žrtvam na grob

Piše: Katja Ferletič
Mimoze so mi všeč. Všeč mi je njihov vonj, čeprav marsikatero žensko moti.

Všeč mi je, kako v sožitju, kot v lepi družini, mirno cveti na isti drobni vejici na desetine živorumenih cvetk, ki po dolgi zimi oznanjajo pomlad. Italijanske ženske so mimozo izbrale za simbol praznika žena, ker zelo zgodaj cveti in je bila leta 1946, ko so 8. marca prvič praznovale, zelo razširjena in zelo poceni.
Danes je za “nežni spol” življenje v družbi v primerjavi s takratnim v določenih pogledih lažje, saj lahko same odločamo glede svojega življenja: lahko smo mame in gospodinje, lahko študiramo in se odločimo, da se bomo povsem posvetile karieri, ali pa istočasno izberemo vse to. Vsekakor je dejstvo, da se vsi še čudimo, ko doseže ženska pomembno vlogo v družbi, le dokaz, da se moramo še boriti za svojo enakopravnost.
V nerazvitih državah se ženske ne borijo za svoje pravice, borijo se za preživetje! Na milijone žensk, deklet, deklic je vsako leto žrtev spolnih zlorab, fizičnega in psihološkega nasilja, odvzete so jim vse temeljne pravice do zdravja, do izobrazbe, do zaščite lastnega telesa. V mnogih državah je še živa tradicija, da z infibulacijo na tisoče žensk in deklic oropajo njihove ženskosti, drugje pa živijo ženske v popolnem suženjstvu in so kot deklice prisijene v poroko s starejšimi moškimi. Podatki so grozljivi: vsako leto več kot milijon deklic, ki imajo manj kot 15 let, postane mama in več kot 70 tisoč jih umre med porodom, saj, tako kot njihova duša tudi njihovo telo ni pripravljeno na materinstvo. V Indiji in Nigeriji je med mladoletnimi dekleti zelo razširjen samomor. Odpovejo se svojemu mlademu življenju, saj ne najdejo nobenega drugega izhoda iz vsakodnevnega trpljenja, iz materialne in kulturne revščine, iz popolne zaostalosti, ki jo moški in ženske, celo njihove matere, preimenujejo v tradicijo.
Seksistični stereotipi še vedno veljajo tudi v zahodnem svetu, kjer smo ženske dosegle določeno stopnjo emancipacije. Še se moramo boriti proti diskriminaciji na delovnih mestih in včasih tudi doma. Kljub izjemnemu napredku smo tudi me prepogosto žrtve nasilja. “Spet so eno ubili”! – tako komentirajo ljudje novice, ki nam jih časopisi in televizija redno ponujajo. Gotovo moramo o tem govoriti, a včasih se le bojim, da nas bo vsakodnevno bombardiranje s takimi informacijami nekako anesteziralo, da se umorom žensk ne bomo več čudili, da ne bomo več videli resničnega mesarskega klanja, ki je žal na dnevnem redu. V Italiji živi skoraj sedem milijonov žensk, ki so na kak način doživele fizično nasilje, skoraj vsak drugi dan pa je umorjena ženska. Nasilje in umori se velikokrat zgodijo med domačimi zidovi, kjer sta rabelj in žrtev mož in žena, saj je v večini primerov morilec mož, ljubimec, partner, oseba, v katero so bile te žrtve nekoč zaljubljene, kateri so zaupale in ji včasih še zaupajo in njeno početje opravičujejo. Življenje teh žensk je prepredeno s stalnim nasiljem in vdiranjem v njihovo intimno sfero. Nasilneži hočejo dan za dnem popolnoma uničevati njihovo osebnost in umor je večkrat tragični epilog takih zgodb. Medijske pozornosti je veliko, a dolga leta je družba nasilje nad ženskami pasivno sprejemala in ženske so molčale. Da se danes končno o tem govori, je pozitiven znak spreminjanja javnega mnenja.
Doma, na naši drobni mimozini vejici, kjer štirje cvetovi dan za dnem rastemo in se učimo, skušam svoje otroke naučiti spoštovanja do vseh, do moških in do žensk. Ko bodo odrasli, naj poslušajo, naj berejo, naj si ne zapirajo oči pred krivicami in grozotami, naj jih spoznajo in se jih bojijo. Fantka učim, naj se primerno vede, naj z deklicami govori lepše kot z dečki, saj so po navadi bolj občutljive, z vsemi pa naj se lepo igra. Naj bo nežen in močan, naj postane priden mož in tata, tak, kot je njegov tata, kot so vsi možje v naši družini, kot je velika večina mož. Svoji mali princeski pa pravim, da smo ženske sposobne veliko lepih stvari. Učim jo, naj spoštuje samo sebe, naj se uči in primerno izkoristi vse to, kar ima, naj bo iznajdljiva in ljubezniva, naj ne pozabi svojih korenin, da sta v njej kraška in vipavska kri, in naj ji to veliko pomeni, naj se boji, saj včasih strah obvaruje pred nevarnimi izbirami, in predvsem naj bo močna in hrabra, saj predsodki še obstajajo in se boj za resnično enakopravnost nikakor ni končal!

08.03.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!