Suzin svet

Middle class

Middle class

Piše Suzi Pertot / Razred, bistven za mir v družbi

So trenutki, ki te prisilijo, da začneš razmišljati o sebi, predvsem o tem, kaj si in kam spadaš. V zadnjih dneh me je dvoje dogodkov pripravilo do tega, da sem se začela spraševati, v kateri družbeni sloj spadam, kako živim in v kakšni meri država pritiska name, mi jemlje, kar je sad mojega dela, v zameno pa mi nudi dokaj malo ali nič.
Znanec, s katerim sva pozno zvečer komentirala post na socialnem omrežju, je odločno zavrgel moje kritike na račun pretiranega obdavčevanja, ki naj bi pripeljalo do izginotja nižjega srednjega razreda. Spadava v dve popolnoma različni generaciji, z različnimi življenjskimi izkušnjami. Celo rodila sva se povsem na drugem koncu naše male dežele. In, če sama pojmujem potrošništvo kot objesten odnos do denarja in lastnine, kot nasedanje modi in reklami ter ne nazadnje kot kopičenje in nakupovanje brez konca, je zanj potrošniški že naš način življenja. To namreč, da potujemo, hodimo v bar ali gostilno, na dopust, morda celo to, da imamo doma avto in računalnik.
<+cap>M<+tondo>edtem ko pišem te vrstice, se v Italiji dogaja institucionalna in zgodovinska kriza, kakršne še nismo doživeli in ki je prezrla in ranila voljo volivcev in povzročila nezadovoljstvo celotnega naroda. Saj ne verjamem, da se lahko položaj Italije v kratkem izboljša, ampak vseeno. Vladni program, ki sta ga predlagali po dolgem in, zdi se, resnem delu, stranki, ki sta prejeli na zadnjih parlamentarnih volitvah največ glasov, mi je bil dejansko všeč, tako kot je bil všeč večini Italijanov. Predvsem vsem tistim, ki sta jih kriza, pa naj si bo resnična ali namerno uprizorjena, in vse večji davčni pritisk spravila na kolena. A njihov program ni bil všeč Evropi in bankam. Zato bomo spet dobili neizvoljeno, tehnokratsko vlado.
Tako hudo kot zdaj menda že dolgo ni bilo. Vsaj tedaj ne, ko smo si lahko z delavsko ali uradniško plačo, s plačo, ki je nekako pripadala srednjemu razredu, lahko privoščili udobno, pa čeprav ne razkošno življenje. Udobno in skoraj brezskrbno, saj je bila varna služba zagotovljena vsakomur, pogodba trajna, prihodnost pa jasna in na dosegu roke. To so bili tisti časi, ko so si vse italijanske družine lahko privoščile avto, počitnice, kakšno večerjo s prijatelji in predvsem brezskrben in optimističen pogled na svet.
Sicer v mojem zgodnjem otroštvu ni bilo tako. Ne morem trditi, da je bilo lahko, niti tega ne morem trditi, da sem se rodila v družini, v kateri sta vladala izobilje in sreča. Prva leta nam je šlo težko, starši so zaradi pomankanja dela v Trstu najprej prosili za vizum za Kanado. Dobili smo ga in skoraj bi se odselili s trebuhom za kruhom, ko je zmagala tista ljubezen do doma, do rodne zemlje, ki je zakoreninjena v vsakem izmed nas. Da smo imeli vizum za Kanado, sem izvedela šele, ko sem bila že odrasla, v srednjih letih, podzavestno pa sem že kot otrok ljubila severna prostranstva, gozdove in divjino. Žal mi vse to ni bilo usojeno.
Živeli smo skromno, pozimi me je zeblo, poleti nas je na srečo hladil prepih. Živeli smo v bloku, v hišah, ki jim v Trstu pravijo “case popolari”, ljudske gradnje. Nikoli nisem bila oblečena po zadnji modi, mama mi je največ sama šivala. Spominjam se, da sem bila v prvem razredu nižje srednje šole, tedaj, ko se začno deklice že spogledovati s fanti in so zaradi tega veliko bolj pozorne na svojo zunanjost, potrebna novega plašča. Ker smo bili revni, smo dobili bon. Plašč bomo vzeli pri Godini, mi je ponosno povedala mama, saj je bila tedaj Godina ena najbolj znanih in cenjenih trgovin z oblačili. Vstopili sva mimo izložb, zvedavo sem pogledovala po plaščih in sanjala o barvi in kroju. Pripravljala sem se, da bom izbirala. Ko je mama prodajalki pokazala bon, pa nas je ta pospremila v stranski oddelek in nam pokazala nekaj plaščev, ki so tam viseli že od pamtiveka in čakali na revne otroke, kot sem bila jaz. Primeren za mojo velikost je bil le eden izmed teh, svetlo zelen, grahaste barve, nekoliko kosmat in z gromozansko velikimi gumbi. Grd, ogaben. Pomeri ga, mi je ukazala mama, jaz pa sem molče ubogala in požirala solze. Ko sem se pogledala v ogledalo, me je bilo sram, a mama je bila zadovoljna, da bo plašč topel in mi bo pozimi prijetno. Toliko stavkov sem imela na jeziku, tako rada bi rekla, nočem ga, ne bom ga nosila, sram me je. A si nisem upala, da ne bi užalila mame. Zvečer v postelji sem zajokala in še zdaj se spomnim, kako težko mi je bilo in kako sem se sramovala, ko sem v mestu gledala svoj odsev v izložbah in ogledalih in ko so se mi sošolci smejali, češ, kje sem našla plašč, ki ima barvo smrdljivih zelenih stenic.
Revščine mi je bilo v mladih letih dovolj, presedala mi je. In sem zato, da bi si lahko privoščila pivo s prijatelji ali izlet, začela delati že v študenstkih letih. Delo mi je bilo od nekdaj všeč, sem namreč človek z ogromno energije, ki težko miruje ali lenari. Nasmehnila pa se mi je tudi sreča, prebrodila sem revščino in se nekako dokopala do spodobnega življenjskega standarda. Doma nismo ravno bogati, ni mi pa težko, ker sem že od mladih let vajena, da varčujem in pazim na dnevno porabo. A vendar, zebe me ne več, glede plaščev in oblek pa sem toliko dozorela, da mi ne povzročajo več težav, četudi so zguljeni in ponošeni. Oblačim se kar se da skromno in preprosto, nobeni modi ne sledim, spoznala pa sem, da ni pomembno, kako je človek oblečen, ampak, kaj se skriva pod obleko, pa naj bo še tako skromna. Na značaj mislim, na dušo. Kljub temu nam je doma lepo, končno imam vrt, ki sem si ga želela že kot otrok, in gozdove, ki jih nisem nikoli izsanjala. In končno potujem. Z dna sem se povzpela do tistega nižjega srednjega razreda, ki si lahko privošči, da ne prosjači in ne živi od državnega usmiljenja. Ni bogastvo, je pa dostojanstvo. Dostojanstvo, ki bi ga morali biti deležni vsi.
Srednji razred. Middle class v angleščini. To je tisti srednji razred, o katerem je Aristotel pred 2300 let napisal, da je njegov obstoj bistven za mir v družbi. Baje zato, ker je tam, kjer je srednji razred močan, manj možnosti za družbene razkole. Za Marxa je imel srednji razred precej negativen prizvok, največkrat pa ga v svojih spisih ni omenjal in ga je enostavno prezrl. Srednji razred je po definiciji tisti, ki je nekje med proletariatom in buržoazijo. Težko je opredeliti, kdo vse spada vanj, dejstvo pa je, da srednji sloj niso ljudje, ki enostavno životarijo iz dneva v dan, ampak družine, ki si zaradi manjšega presežka in finančne varnosti lahko privoščijo nekaj več kot golo preživetje. Lahko sanjarijo o lastni hiši, o druženju s prijatelji, o potovanjih in udobnem življenju. Obenem je srednji razred tisti, ki si zaradi varnosti lahko privošči lagodnejše življenje, nekaj več prostega časa, branja, izobrazbe in seveda kritičnosti. Srednji razred je razred, kamor spadajo predvsem intelektualci, razred, v katerem so največkrat nastali zametki vsakega upora, in razred družbene kritike. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

10.06.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!