“Mi hočemo slaviti Gospoda zdaj in na veke”

V nedeljo, 30. junija, je rojanski cerkveni pevski zbor uvedel jutranjo sveto daritev s pesmijo Zlatomašnik, bod’pozdravljen. Namenjena je bila domačemu dušnemu pastirju g. Francu Vončini, ki je bil natanko pred petdesetimi leti posvečen v duhovnika. Praznik je bil tako dvojen, saj so Rojančani poleg golega jubileja proslavili zlasti domačina, ki je ravno v župni cerkvi pred pol stoletja daroval novo mašo. Takrat je bil to slavnostni dogodek, ki se ga je veselil zlasti pokojni rojanski župnik g. Stanko Zorko. V spominu domačih vernikov je še prisotno radostno vzdušje, ki je prevevalo notranjščino domače cerkve in Marijinega doma, kjer so Marijine družbenice pripravile slavnostno kosilo: srečanje z druženjem so Rojančani ponovili na istem mestu v nedeljskih popoldanskih urah.
Pri nedeljskem bogoslužju se je v imenu vernikov g. Vončini zahvalil Renato Štokelj, sam dušni pastir pa je v homiliji poudaril ključno vlogo duhovniškega poklica, to je oznanjevanje Kristusovega evangelija. Tako kot Jezus tudi duhovniki vabijo vernike, naj z odprtim srcem in prepričano sledijo Božji besedi.
Spoštovani g. Vončina. Minilo je pet desetletij, odkar ste prejeli duhovniško posvečenje. Kako je tedanji mladi g. Vončina sprejel Božji klic?
K doživetju krščanske vere so gotovo vplivali tudi mnogi zunanji faktorji: skupna molitev v družini in redni skupni nedeljski obisk sv. maše kot tudi spoštovanje nedeljskega počitka pri starih starših. Gotovo so v odraščajoči dobi prišli tudi dvomi, ki pa so našli rešitev v primernih knjigah in pri tedanji Dijaški zvezi ter duhovnih vajah, predvsem pa je bila poglobitev v Sveto pismo in evangelije zame čudovito odkritje, ki se ga splača vzeti zares. V vsem tem še nisem zaznal poklica, ker je bilo moje zanimanje usmerjeno v tehnične predmete, dokler ni v nekem trenutku švignila tudi misel, da bi pustil prejšnje in stopil na novo pot.
Kako pa je vaše duhovniško in duhovno življenje v vsem tem času raslo in se razvijalo?
Pri vsem tem sem našel oporo v evangeliju, posebno še, ker sem naletel na prve težave že v sami družini, posebno pri materi, ki je mogoče mislila, da bo pestovala vnuke, a je pozneje bila zadovoljna z mojo odločitvijo. Posvetoval sem se z duhovnim voditeljem, predvsem g. Stankom Zorkom, pa tudi z g. Ivanom Vrečarjem ter dr. Jožetom Prešernom. Javno sem o stvari molčal, ker sem vedel, da bom naletel na nasprotovanja, saj me je neki profesor hotel odvrniti od moje poti celo potem, ko sem bil že v semenišču. Študije sem opravil v tržaškem semenišču, kjer je bil med drugimi moj profesor moralke dr. Lojze Škerl. V mašnika sem bil posvečen v Rojanu, bilo nas je pet skupaj, ker je tedaj župnija obhajala tudi stoletnico in sva dva v Rojanu tudi prebivala.
Vaše dušnopastirsko delo je bilo tedaj tesno povezano z našim in vašim domačim okoljem. Do kakšnih spoznanj ste v tem času prišli glede duhovne razsežnosti naše slovenske verske skupnosti na Tržaškem?
Začel sem kot kaplan v Bazovici pri g. Marijanu Živicu, ki me je uvajal v dušnopastirsko delo. Tam sem prišel v stik z mladino, tako s skavti kot tudi z mladimi, ki so se poleti udeleževali kolonij, ki jih je prirejala Slokad. Verouk pa sem najprej poučeval v Trstu pri Sv. Jakobu. Po treh letih sem bil tudi tja premeščen. Zadeva ni bila lahka, ker je tam prišlo do nerazumevanja med župnikom in slovenskim kaplanom g. Francem Zlobcem in tudi jaz sem imel tam svoje težave, predvsem kar je zadevalo slovensko sv. mašo med tednom. Za mano je tja prišel g. Silvo Šuligoj, ki pa se je znal bolje postaviti v bran naših pravic. Sledila je moja premestitev na Opčine, kjer sem bil kaplan pri g. Viliju Žerjalu, in po odhodu g. Stanka Janežiča v Maribor sem prevzel Mačkolje, kjer sem ostal več časa. Ko je v Trstu nastalo Slovensko pastoralno središče in ga je prevzel g. Mariji Gerdol, tedaj župnik v Boljuncu, sem postopoma prevzel župnijo Boljunec, dokler me ni škof po smrti g. Stanka Zorka premestil v moj domači kraj, v Rojan.
V času Ravignanijevega škofovanja ste bili tudi vikar za slovenske vernike, kar vam je z organizacijskega vidika ponudilo posebno gledišče na raznolike vidike in morda težave tržaške Cerkve. Kako se spominjate tega obdobja? Kako pa se je razvijal dialog med večinsko (italijansko) in manjšinsko (slovensko) komponento tržaške Cerkve?
Za vikarja za slovenske vernike me je izbral že škof Lorenzo Bellomi, in sicer po papeževem obisku v Trstu ter po odpovedi msgr. Lojzeta Škerla. Zame je bilo doživetje, ko me je škof Bellomi predstavil kot svojega vikarja v Rimu papežu Janezu Pavlu II. Ko je prišel v Trst škof Ravignani, me je v tej službi potrdil in za nekaj časa tudi sedanji škof. Zame je bilo biti na škofiji nekaj novega in pri tem mi je bil v oporo tedanji škofijski kancler g. Lojze Zupančič, ki me je marsikaj poučil. Posebno v času škofovanja msgr. Ravignanija smo imeli stalne sestanke, na katerih smo obravnavali razne pastoralne zadeve. Gotovo, da obstajata pastoralni in duhovniški svet, pri katerih sem bil član že po samem pravu, toda škof je tisti, ki mora končno odločati in pri tem se posvetuje še enkrat s svojimi najbližjimi sodelavci, ki so njegovi vikarji. S škofom Ravignanijem sva obiskala tudi sosednje škofe v Sloveniji, kar je pripomoglo tudi k boljšemu sosedskemu razumevanju. Večjih težav ni bilo in večina zadev se je dalo na miren način rešiti. Predvsem v začetku pa sem spoznal neko dejstvo: če nas ni, na nas pozabijo. Lažja napetost je nastala le ob pogrebu škofa Bellomija. Na raznih širših posvetovanjih pa vidimo, da italijanski verniki naših razmer ne poznajo dovolj in moramo naše zadeve dostikrat najprej sami zase prediskutirati in jih šele nato predstaviti raznim organom. Tako imata Duhovska zveza kot tudi Openska dekanija ne samo v preteklosti, ampak tudi sedaj svoj pomen. Vsekakor se je stanje obeh komponent izboljšalo in ni večjih nasprotij, kot so bile v preteklosti, bojim pa se, da prehajamo v neko pozabljivost, posebno še, ker nas je vedno manj in se naši ljudje vedno bolj izmikajo cerkvenemu življenju.
Pred nedavnim je naša slovenska verska skupnost sprejela novega duhovnika, g. Zalarja. To je za naše okolje velika pridobitev, ki bo podkrepila duhovniške vrste na Tržaškem. G. Zalar prihaja sicer iz Slovenije, zadnji ’zamejski’ duhovnik, ki je bil posvečen v stolnici sv. Justa, je sedanji kriški župnik g. Suard. Ta podatek potrjuje težavo glede sposobnosti, s katero naša narodna skupnost ’rojeva’ novomašnike. Vi ste bili glede tega vidika vedno jasni.
Hvala Bogu, da imamo novomašnika. Posebno še sedaj, ko je g. Marij Gerdol obnemogel. Vsekakor pomislimo na to, da so bili v Trstu številni slovenski kaplani in na podeželju je skoro vsaka večja vas imela svojega župnika. Sedaj imamo župnika tudi za tri župnije skupaj. V povojnem času so prišli k nam duhovniki, ki so morali bežati, v osemdesetih letih so bili v Sloveniji številni novomašniki in so prišli tudi nam v pomoč, sedaj pa prihaja g. Zalar k nam izpod Triglava. Danes se celo kateri italijanski župnik trudi, da bi maševal v slovenskem jeziku, posebno še ker domača njiva ne daje svojih sadov, ne daje svojih duhovnikov, pa tudi diakonov ne. Zgodilo se je celo, da je italijanski duhovnik ob pogrebu hotel priti naproti slovenskim vernikom s tem, da je začel moliti očenaš, ki ga pa ti niso znali nadaljevati, in človek se pri tem vpraša, ali naši ljudje še potrebujejo Božji blagoslov, in to v svojem jeziku.
Kakšni občutki so danes v vas prisotni, ko obhajate tako pomemben dušnopastirski mejnik?
Pač, petdeset let je minilo, ne mislim menjati poklica, tudi ne iti v penzijo, ne nameravam delati novih načrtov, ker sem za to prestar, bom pač nadaljeval, kolikor mi bodo moči dopuščale, do tiste končne penzije, ki me čaka pri Bogu. Na podobico sem napisal besede iz psalma: Mi hočemo slaviti Gospoda zdaj in na veke.
IG

Pogovor z g. Francem Vončino, ki je praznoval zlato mašo

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme