In memoriam Kajetan Gantar

Najžlahtnejših sem jih naúčil ved:

številk, iz črk sestavljati besede,

ki so spomin vsegà in mati Muz. (Ajshil, Vklenjeni Prometej, prevedel Kajetan Gantar)

Kot vsak dijak, ki mu je usoda namenila, da guli šolske klopi na klasični gimnaziji, sem profesorja Kajetana Gantarja spoznala tako rekoč še skoraj v otroštvu: najprej iz družinske knjižnice, kjer je svoj prostor našlo kar precej klasikov in budilo mojo zgodnjo radovednost, nato pa neposredno iz njegovih odličnih prevodov, ki so včasih pomenili pomoč v sili pri pisanju domačih nalog, ter iz anekdot svojih profesorjev, v prvi vrsti dragega profesorja Alojza Rebule, ki nam je z vidnim zadoščenjem pripovedoval o podvigih slovenskih klasičnih filologov. Njegov lik mi je takrat pomenil nekaj visokega, oddaljenega, nedostopnega: neke vrste soha iz sveta odličnosti. Zato sem se, ko sem se kot mlada diplomantka tržaške klasične filologije odločila za magisterij na ljubljanski Filozofski fakulteti, z velikim strahospoštovanjem pojavila na pragu njegovega kabineta. Moj cilj je bil jasen: po štirih letih sicer prijetnega in plodnega študija v italijanščini sem si silno želela izpopolniti svojo slovenščino na področju, ki mi je bilo v tem času še bolj priraslo k srcu – klasični jeziki. Moj mentor pa bi bil lahko samo on, nestor slovenske klasične filologije.

Kar me je med prvim srečanjem najbolj presenetilo, je bila njegova človeška toplina, pa tudi njegova dostopnost. Kozmopolitski intelektualec, ki je svoje članke objavljal v najpomembnejših mednarodnih revijah, si je vzel čas zame in me prijazno sprejel med svoje učence. Žal nisem imela veliko možnosti, da bi prisluhnila njegovim predavanjem, saj sem podiplomski študij opravila ob službi, gotovo pa sem bila zahtevnemu vzporejanju kos tudi po zaslugi njegove prilagodljivosti in nesebične pomoči. Kot mentor pri magistrski disertaciji mi je pomagal mimo čeri Jadranskega morja v Lukanovem epu Farzalija, tudi ko mi je to izkušnjo močno zagrenila smrt italijanskega somentorja, nepozabnega profesorja Maria Martine, ki je bil sprejel izziv sodelovanja med tržaško in ljubljansko univerzo. In ko sem kasneje za doktorat, ki je imel za temo tržaški humanizem, za mentorja izbrala tudi že pokojnega dragega profesorja Primoža Simonitija, vrhunskega poznavalca tega obdobja, se je z veseljem ponudil za somentorja. Gantar, Simoniti in Mihevčeva so namreč na Oddelku za klasično filologijo tvorili graniten triumvirat in na njem ni bilo prostora za zavist in nasprotja, ki so žal pogosta v akademskih krogih.

Ne bi mogla trditi, da je bil profesor Kajetan Gantar posebno strog ali zahteven: prej bi rekla, da je v njegovem odnosu do študentov prevladala samoumevnost, s katero je od nas veliko pričakoval, tako glede znanja kot glede študija pa tudi glede spoštovanja do tistega, čemur smo se povečali: do filologije, do jezika, do literature, do kulture. Zahteval je akribijo, najprej od samega sebe. Svojega znanja ni nikoli razkazoval, naše naivnosti je komentiral z navihano ironijo. Rad je pripovedoval o svojih učiteljih in o zgodovini slovenske klasične filologije. Spominjam se, da me je zelo pretresla njegova pripoved o požaru leta 1944: komaj dve leti za tem, ko je Univerza v Ljubljani dočakala svojo knjižnico, je na NUK treščilo nemško letalo in uničilo večino gradiva iz zakladnice klasične filologije. In res sem takrat vse svoje knjižne dvojnike podarila Oddelku, saj takrat internet, ki je olajšal dostop do spletnih virov, še ni bil razširjen. To gesto je profesor Gantar zelo cenil.

Tudi ko sem se odločila, da se moja poklicna pot ne bo nadaljevala na Oddelku za klasično filologijo, kjer sem bila eno leto asistentka, tega ni imel za izdajstvo, kot sem se začetno zbala; nasprotno me je vedno spodbujal in hrabril na ne vedno lahki poti gimnazijskega učitelja, ki je naposled postala moj vsakdan. Še naprej sva si dopisovala: če ne pogosteje, vsaj za Božič, in to vedno v obliki tradicionalnega, papirnatega pisma: svet stikov na daljavo nikoli ni povsem osvojil njegovega srca. Šele v odrasli dobi sem torej začela dojemati pravo bistvo tega velikega moža, ki je pokončnost in iskrenost izbral za svoji vodili. Sodil je v generacijo, ki je doživela zgodovinsko katastrofo vojne, totalitarnih sistemov in nejasne prihodnosti, a je vsako doživetje sprejemal z optimizmom in z vero v dobroto in lepoto, to je v antično kalokagathio.

Profesor Gantar je zelo cenil zamejsko klasično gimnazijo; mislim, da tudi zato, ker je v prvi osebi doživel, da sta bili latinščina in grščina, oziroma celotna antika, v Sloveniji odrinjeni na rob in nato skoraj povsem izrinjeni z gimnazij. Srečanja z zamejskimi učitelji in z gimnazijama opisuje v svojih treh avtobiografskih spisih in njegova povezanost z našim prostorom je botrovala tudi najinemu zadnjemu srečanju. Zelo sem si namreč želela, da bi moji dijaki doživeli nastop profesorja Gantarja, letošnjega Prešernovega nagrajenca za življenjsko delo. Čeprav je bil na podeljevanju že vidno utrujen, sem ga povabila, naj kot častni gost na daljavo spregovori na Noči klasične gimnazije v Gorici; zaradi visoke starosti si ga namreč nisem upala povabiti na dolgo večerno proslavo. Sprva je vabilo zavrnil – kot sem kasneje odkrila s prijaznim posredovanjem njegove vnukinje ravno zato, ker si ni mogel predstavljati pogovora brez pristnega človeškega, realnega stika. In naposled je res osebno prišel na Klasični licej Primoža Trubarja in imel dolg, zanimiv ter prisrčen govor, ki ga je podal skoraj na pamet in z mladostno svežino. Dijakom je med drugim pokazal brošuro, ki jo je licej objavil ob dvatisočletnici Horacijeve smrti: vsa leta jo je skrbno shranil v svoji knjižnici. Ta nagovor je bil zame njegovo zadnje darilo, za katerega mu bom vedno hvaležna.

Po njegovi nenadni smrti, ki ga je doletela na dopustu na njegovem ljubem Jadranskem morju, so strani časnikov in revij ter radijske in televizijske programe napolnili številni pokloni, vzporedno pa so vznikali še številnejši manj slovesni, a zelo doživeti spomini njegovih učencev na internetu in v pogovorih. Mislim, da bi bil zadnjih najbolj vesel. Našo žalost je omililo prepričanje, da nas združujejo ideali, katerim je profesor Kajetan Gantar vedno ostal zvest, in da mala res publica, ki vanje verjame, tega ne dela zaman.

Morda ni slučaj, da je profesor Kajetan Gantar Ajshilovo tragedijo Vklenjeni Prometej, iz katere so citirani verzi na začetku nekrologa, ponovno izdal leta 2020, star 90 let. Bil je njegova oporoka in obenem voščilo za prihodnost slovenske kulture. Dragi profesor, hvala za vse in naj vam bo lahka draga slovenska zemlja!

“Do korenin izrujejo naj / divji viharji zemljo iz tal, / morski valovi naj zaženó se / kvišku v nebo, kjer zvezdam so ceste! / Moje telo naj v burnih vrtincih / krute Usode pahne globoko / v Tartar temačni: naj dela, kar hoče, / níkdar ne bo me do smrti uničil!”