Memorabilia Franka Vecchieta (2001-2014)
V tržaškem kulturnem hramu par excellence, v simbolični palači, ki najlepše ponazarja sedanjo in preteklo umeščenost tržaškega mesta, v muzeju, ki ga je beneški arhitekt Carlo Scarpa na novo osmislil pred dobrimi 40 leti za večfunkcionalno, ne zgolj muzealno uporabo, si lahko ogledamo do konca meseca pregledno razstavo vsestranskega umetnika Franka Vecchieta. Černigojev učenec, mojster grafike, lesoreza, a tudi drugih sodobnejših pristopov, se je formiral na humanistični in glasbeni podlagi, z obiskom uglednih grafičnih šol med Italijo, Slovenijo, Francijo, ZDA in pa neštetih tečajev in stikov z umetniki tradicionalnih in inovativnih usmeritev, v dialektičnem razmerju učenca ali učitelja. Lepo je, da mu je rojstno mesto priredilo tovrstno priznanje s soudeležbo več akterjev, Občine Trst, samega muzeja, ki ga je že vodil prijatelj in mentor Giulio Montenero, SKGZ in društva za umetnost KONS, katerega je član.
V labirintskem preddverju muzeja, na več etažah odprtega prostora, kjer se poigravajo poltemni prameni svetlobe z zvočno kuliso prijatelja glasbenika Fabia Niederja, je kustosinja Giulia Giorgi z umetnikovo pomočjo uprizorila več pomenljivih postaj in epizod iz njegovega estestskega samoiskanja in odzivanja med osebno in družbeno razsežnostjo v zadnjih petnajstih letih. Obiskovalca sprejme najprej inštalacija z naslovom SI-MI-LA-RE, ki ponuja ob mrežastih kromiranih iglujih nekakšen križev pot temno zasnovanih negativnih dogodkov v življenju umetnika in naše skupnosti, ki ponazarjajo konec neke “epohe”. V zvezi s tem je zanimivo razmišljanje Aceta Mermolje (Primorski dnevnik, 5. marca), ki je sodeloval z Vecchietom pri nastanku kataloga ob razstavi.
Na prabitnih matricah so upodobljene simbolične diagonale in simetrale, ki s točkami označujejo zaprtje agencije Alpe Adrija (1989), prenehanje galerije TK, ki jo je Vecchiet vodil med 1980 in 1991, finančni stečaj Tržaške kreditne banke (1996), zmanjšanje programskega oddelka RAI (2004), krizo Tržaške knjigarne in začasno zaprtje odseka za zgodovino in etnografijo NŠK (2013); nekakšen kontrapunkt tem bolečim ikonam pa je kompozicija z rahlo izrisanimi barvnimi utrinki Voščilo za prihodnost, posvečena vnukoma. Ko se sprehajamo po razstavi, nas subtilno spremlja violončelo Andrejke Možina, ki v nedogled ponavlja štirinotni Niederjev zapis.
V osrednjem prostoru se seznanimo z grafičnimi stvaritvami a tudi skulpturami in posebnimi preizkusi, ki jih odlikujejo igrivost, besedne igre, iskanje prabitnih prvin in materialov, asociacije z mitologijo, družbena kritika, ironija. Najprej so tu hrapavo bele, kristalaste abstrakcije iz bližnjih piranskih solin, usedline “zvezdnate soli”, ki jo pobirajo s posebno “zajemalko za zvezde”. Potem so tu posebni monolitski totemi, ki jih krasijo konstruktivistično zasnovani reliefi črk, tudi poklon prijatelju mojstru Viniciu Stuparju, ki je tiskal umetniško monografijo, posvečeno, s pesnikom Markom Kravosom, Mediteranu. V kovino in druge elementarne materiale izklesane “umetniške knjige” so nekakšni relikti iz Gutenbergove galaksije, dobe tiskanih podob in napisov, ki se nemočno protivijo prodoru sodobne elektronske in digitalne vizualnosti. Na stenah kraljujejo mogočni Dnevniki iz obdobja 2001-2014, nekakšni kolažni mozaiki, sestavljeni iz papirnatih pikselov časopisnih odrezkov, računov, vozovnic in drugih grafičnih fragmentov, ki pričajo o umetnikovem vsakdanu, o njegovih potovanjih telesa in duha. V njih prevladujejo mehki pastelasti svetli toni z modrozelenimi, turkiznimi, rjavkastimi, rdečkastimi in rumenimi odtenki, ki nam odprejo dušo kot redko druge sodobne vizualnosti. Veliki dnevniški listi – ki sedimentirajo v nekaj tednih – bodo ostali značilni pomniki današnjih nemirnih časov.
V zadnjih dveh sobah se soočajo elegantni, izredno kakovostni grafični dosežki iz ciklov COAL (Premog) in PODI. Prvi so nastali po šokantni viziji orjaških premogovnih kopov med potovanjem po Severni Ameriki leta 2009, drugi po ustvarjalni intuiciji, ko je umetnik uporabil za matrice dotrajane linoleumske plošče in iverke podov iz tržaških, beneških in pariških umetniških šol. Katalog v založbi ZTT, ki so ga uredili Andrej Furlan (avtor vseh fotografskih reprodukcij razstavljenih del), Giulia Giorgi in oblikovalec Rado Jagodic, ima na naslovnici prav prefinjeno grafiko iz cikla Coal-Premog. Strokovnjakinji Nadja Zgonik in Federica Luser predlagata dva možna pogleda, iz slovenskega in italijanskega prostora, na vsestranskega umetnika, ki tudi sam ponuja svoje misli o univerzalnosti, izvirnosti, umetnosti, prostoru, modernosti, etiki…
Na ogled so še grafični listi, sad poglobljene študije baroka za pripravo mozaika Nove Evrope, ki se nahaja na nekdanji meji na trgu Evrope oz. goriške Transalpine. Zraven pa je najnovejša varianta projekta MPA, Muzeja papirnatih avionov, ki si ga je Vecchiet omislil ob letih bombnikov NATO na Beograd. Tedaj je povabil prijatelje umetnike s celega sveta, da bi ga soustvarili s svojimi protivojnimi izdelki. Po več gostovanjih v Evropi je bil na ogled tudi v ameriškem letalskem muzeju v Virginiji. Tu so zbrani novi papirnati avioni, ki so jih ustvarili med drugimi Magda Starec, Rado Jagodic, Daniela Frausin, Andrej Furlan, Fabio Nieder, Mario Piccolo Sillani… Razstavo dopolnjuje pregled Vecchietovih umetniških knjig, tudi slovitih “galerij v zvezku”, naslovljenih Galerie Imaginaire, ki jih je ustvaril skupaj z Lauro Safred in drugimi umetniki po zaprtju galerije TK (žal so pod steklom in torej nedostopne). Muzej Revoltella je odprt vse dni (razen torka) od 10. do 19. ure.
Davorin Devetak
