Kultura

Mehak, liričen portret ilustratorke Luise Tomasetig

Mehak, liričen portret ilustratorke Luise Tomasetig

Piše Iva Koršič / V tišini letnih časov – Kratki film Marka Sosiča

V tišini letnih časov je naslov kratkega filma, ki izredno subtilno, z govorico srca izrisuje portret beneške likovne ustvarjalke Luise Tomasetig ob tridesetletnici njene predanosti umetnosti. Ta enkratni poetični portret likovne umetnice Luise Tomasetig je nastal v produkciji Slovenskega programa Deželnega sedeža RAI za FJK. Pod scenarij in režijo se podpisuje režiser in pisatelj Marko Sosič, pod posnetki in montažo Alex Purič. Ogledali smo si ga lahko vsi, saj so ga v nedeljo, 3. februarja, in na ponovitvi v četrtek, 7. februarja 2019, prav na predvečer praznika slovenske kulture, predvajali po televizijskem dnevniku na mreži Rai3/bis.
Kot lahno vezenino podob in zvokov iz narave, v dnevni svetlobi, mraku ali temini noči, v soncu ali ob rahlem naletavanju snežink, na njenem domu v Čedadu, v gozdovih in sploh v očarljivi neokrnjeni naravi Nadiških dolin jo je Marko Sosič rahločutno poklonil Tomasetigevi. V njenih ilustracijah, prežetih z bujno domišljijo, oživijo podobe njene ljubljene domače zemlje s skrivnostnimi kotički nekoč obdelane pokrajine, ki jo v zadnjih letih zmeraj bolj prekrivajo gozdovi. Prav tu se skrivajo pravljični, včasih tudi “strašljivi” liki iz bogate ljudske zakladnice teh zdaj zmeraj bolj zapuščenih vasic, ki se trdno oklepajo pobočij. Po njih se je nekdaj razlegala domača govorica ob različnih kmečkih opravilih na njivah ali v gozdu. Živahno se je pretakala tudi v pripovedovanju ljudskih zgodb v dolgih zimskih večerih v kamnitih domačijah. Te še kljubujejo vetru, čeprav jih je zob časa že pošteno načel. Še je v njih spomin na nekdanje dni, ko se je med debelimi zidovi oglašalo čebljanje otrok. Vse to se izrisuje v nemih filmskih posnetkih, ki jih občasno spremlja glasba. V njih lahko zaslutimo tudi bridko resnico izseljevanja. Ljudi iz teh dolin je v tujino vabilo upanje v boljše življenje.
Tenkočutno slikarko Tomasetigevo je Sosič skozi lirično obarvane leče v objektiv ujel mestoma kot breztežno, skoraj prosojno vilo, ki se sprehaja po gozdu, postlanem z listjem. Zdi se, kot bi želela obvarovati naravo pred tujo, neprijazno roko. Na filmskem traku si skozi krošnje dreves utirajo pot sončni žarki, ki ustvarjajo čarobno mrežo podob, spominov. Preteklost, sedanjost, sanje, prividi, izseki iz njenih likovnih del, raznoliki zvoki, vse se spaja v neko brezčasno, mehko simboliko, ki v metaforičnem jeziku izpoveduje več kot bi zmogle na tisočine besed. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

15.02.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!