Med virtualnim in pravim sv. Frančiškom Asiškim
Ob tem, ko so začeli po medijih, “njihovih” in “naših”, razglabljati o sv. Frančišku Asiškem, čigar ime si je izbral tudi kardinal Bergoglio za papeško, so mi misli hitro poromale nazaj, saj sem o našem popačenem pojmovanju že nekje bral. Hitro sem se spomnil tudi, kje – v knjigi Vittoria Messorija “Pensare la storia”, ki je prva iz serije “Vivaio”, v kateri so v štirih knjigah zbrani članki, zapisi, kolumne, ki jih je italijanski katoliški časnikar napravil v zadnjih treh desetletjih. V omenjeni knjigi je del intervjuja s firenškim zgodovinarjem in piscem Francom Cardinijem, ki je svetovno znan strokovnjak zlasti za srednjeveško zgodovino. Med drugim tam pravi, da je obstajal drugačen sv. Frančišek od tistega, čigar podobo najpogosteje zasledimo v medijih, takšnih in drugačnih, smo rekli, pa tudi v cerkvenih in celo samih frančiškanskih krogih nismo vselej bili deležni “demitizacije” Ubožca iz Umbrije. Tako mnogi na Frančiška na Petrovem sedežu gledajo z veliko mero upanja in zaupanja, kar je tudi prav, a težava je v tem, da vidijo na obzorju sv. Frančiška “iz sanj”. Ta ima nalepljene nase vse tiste etikete sodobnih lastnosti, ki jih mora imeti vsak pravi človek, ki mora biti pacifist, strpen do drugačnih, nenasilen, všečen… Frančiška naj bi krasila še dva –izma, ki prihajata iz dveh latinskih besed, ene, ki nekoga označuje za dobrega – “bonus”, in druge, ki nekoga označuje za ubogega – “pauper”. Nekdo tako postane, v tem primeru sv. Frančišek, bonist in pauperist. Najbrž mi ni potrebno dodatno razlagati, kako so vse te naštete lastnosti, ki naj bi jih imela tako sv. Frančišek kakor tudi njegov sodobni posnemovalec, precej nova pogruntavščina. Pa poglejmo nekoliko v zgodovinske vire, da vidimo, kaj od tega je držalo za sv. Frančiška. Če ste preveč občutljivi, je bolje, da branja ne nadaljujete, ker nas zgodovinsko raziskovanje utegne kdaj tudi “vreči na zadnjo plat”, kakor rečemo. Frančišek se npr. ni samo smehljal, kakor bi nič ne bilo, ampak se je še kako znal tudi razjeziti, podobno kakor je Jezusa podžgalo v jeruzalemskem templju. Poglejmo, kaj pravi Tomaž Čelanski, znani svetnikov življenjepisec, v spisu “Vita seconda”: “Kakor vsaka duša, ki je prepolna ljubezni, je tudi Frančišek zaničeval vsakogar, ki je bil zoprn Bogu. Med vsemi pregrešniki pa so se mu prav gnusili obrekovalci, za katere je pravil, da nosijo strup pod svojim jezikom… Nekega dne je slišal brata, kako je obrekoval dobro ime nekega drugega brata. Obrnil se je na svojega namestnika, Petra iz Cattanea, in mu dejal te strašne besede: “Na Red prežijo strašne nevarnosti, če ne bomo brž poskrbeli za obrekovalce. Kaj kmalu se bo prijeten vonj mnogih spremenil v odvraten smrad, če se ne bodo zaprla usta teh smrdljivcev. Hitro, zmigaj se, poizvej do potankosti in, če boš obtoženega brata našel nedolžnega, kaznuj obtoževalca s strogo in zgledno kaznijo. Če sam nisi sposoben ustrezno ukrepati, ga izroči v roke boksarja iz Firenc”. Tako je namreč klical veliki svetnik brata Janeza iz Firenc, ki je bil pravi hrust po postavi. Živel je res zgledno redovno življenje, a je znal na predstojnikov ukaz še kako dobro pretepsti kaznovanega sobrata. Takšna “rožica iz vrtov sv. Frančiška” se dobesedno tepe (kako ustrezno v našem primeru!) z našo shemo o svetem Ubožcu. Očitno bi nas bilo danes veliko pretepenih in bi ob lizanju ran pošteno razmislili, če bi se še kdaj odločili za uporabo jezika kot orožja proti bratom in sestram. Frančišek je bil tudi pravi zgled pokorščine do papeža in Cerkve, h kateri je še kako spodbujal svoje brate, ne glede na vse. V svoji “Mali oporoki” je zapisal: “Vedno naj bodo zvesti in podložni škofom in vsem duhovnikom svete matere Cerkve”. Vsakdo naj se vpraša, kako se drži tega navodila, če si jemlje tega svetnika za zgled. Najbrž nam je tudi znano njegovo navodilo o tem, kako je treba duhovnike spoštovati, pa četudi so veliki grešniki: “Blažen tisti služabnik, ki zaupa v duhovnike, ki zgledno živijo po navodilih rimske Cerkve. Gorje pa tistim, ki duhovnike zaničujejo. Četudi so namreč ti grešniki, jih vseeno nihče ne sme soditi, saj je Gospod jasno zahteval samo zase pravico, da jih sodi”. Frančišek je še kako branil duhovniški celibat, ki bi ga mnogi danes radi ukinili. Zahteval je tudi, da se je treba jasno prepričati, da so teološko popolnoma pravoverni vsi tisti, ki bi želeli vstopiti v frančiškanski red. Za vsakogar, ki bi se oddaljil od teološke in moralne pravovernosti, je predvidel stroge ukrepe. Takole je zapisal: “Vsi bratje naj bodo katoličani, naj katoliško živijo in govorijo. Če se kdo potem v besedah ali dejanjih oddalji od katoliške vere in življenja in se ne poboljša, naj bo popolnoma izključen iz naše bratske skunosti”. Kako so vsi tisti cerkveni možje, ki se oddaljijo od katoliškega nauka, kaznovani v zadnjih nekaj desetletjih, je vsem na očeh – veselo namreč krivo živijo in učijo še naprej. Glede uboštva pa, ga je Frančišek seveda zahteval, a za osebno vsakdanje življenje, za bogoslužje pa je zahteval le najboljše: “Kelihi, korporali, oltarni okras in vse tisto, kar je potrebno za (mašno) daritev, mora biti dragoceno”. Mašo je imel seveda za Kristusovo krvavo žrtev na križu, ne zgolj za “spomin zadnje večerje”, kakor se rado sliši celo v katoliških krogih. Zahteval je seveda tudi poslušnost in ubogljivost cerkvenim predpisom: “Noben brat naj ne pridiga zoper obliko in predpise svete Cerkve in brez dovoljenja svojega predstojnika”. Za pripustitev k mašniškemu posvečenju je zahteval največjo strogost, torej tudi ni predvidel kakega posvečenja za ženske, kakor bi mnogi radi videli: “Nihče naj ne bo sprejet (za posvečenje) v nasprotju z določili in predpisi svete Cerkve”. Za Franca Cardinija je sv. Frančišek Asiški “najbolj reprezentativen in pravoveren sad križarske Cerkve”, torej daleč od kakega pacifista in predstavnika sodobnega “dialoga”. Z vsemi tistimi, ki niso bili kristjani (katoliške veroizpovedi, seveda), ni želel “imeti dialoga”, ampak jih je hotel z vsem srcem “spreobrniti” k Jezusu Kristusu. Na Bližnji vzhod ni šel širit pacifističnih idej, ampak da bi tako odkrito oznanjal evangelij, da bi si zaslužil mučeniško smrt. Temu zgledu so sledili sveti maroški frančiškanski mučenci, Danijel in tovariši, ki so tam skušali spreobrniti vsakega, ki so ga srečali, tako da so pridigali latinsko in italijansko, saj drugače niso znali. Po dveh neuspešnih poskusih se je Frančišku le uspelo tako pridružiti petemu križarskemu pohodu. Potem ko je čudežno večkrat ušel smrti, je vendarle prišel pred sultana Malika al-Kamila. Z njim je bil brat Iluminat, ki takole poroča: “Sultan mu je postavil še drugo vprašanje: “Vaš Gospod v evangelijih uči, da ne smete vračati hudega s hudim in ne smete odreči niti suknje tistemu, ki vam želi vzeti haljo. Toliko bolj torej vi kristjani ne bi smeli osvajati našega ozemlja”! Blaženi Frančišek je odvrnil: “Zdi se mi, da niste prebrali celotnega evangelija. Drugje je namreč rečeno: Če je tvoje oko razlog pohujšanja, ga iztakni in vrzi stran od sebe. S tem pa nas je želel Jezus naučiti, da bi, četudi bi nam neki človek bil prijatelj ali sorodnik ali bi nam celo bil drag kakor punčica očesa, morali biti pripravljeni, da ga oddaljimo od sebe, ga izrujemo iz sebe, če bi nas skušal oddaljiti od vere in ljubezni do našega Boga. Prav zato delajo po pravici kristjani, ko osvajajo vaša ozemlja in se vojskujejo z vami, saj vi preklinjate Kristusovo ime in se trudite, da bi od vere vanj odvrnili kolikor mogoče veliko ljudi. Če pa bi vi želeli spoznati in slaviti Stvarnika in Odrešenika sveta, bi vas ljubili kot same sebe”. To je torej nekaj zgodovinskih dejstev, ki nam povedo, kako se v mnogih rečeh pravi sv. Frančišek ne sklada z našo “mitološko” podobo o njem. Je pa tudi s tem tako, da se marsikdo tudi o tem ne bo pustil prepričati, saj se je treba za to odpovedati določenim svojim prepričanjem, gotovostim in pogledom.
Andrej Vončina