Med solidarnostjo in ljubeznijo

Jasnost kristjanovega izražanja

Minil je le kak teden dni od tega, ko smo se ob petletnici smrti lahko spomnili znamenite katoliške televizijske osebnosti, namreč Matere Angelike, ameriške nune klarise, italijanskih korenin. Delil sem na družbenem omrežju Facebook tole njeno izjavo: “Tisti, ki govorijo resnico, te ljubijo. Tisti, ki govorijo, kar hočeš slišati, ljubijo sami sebe.” Če uporabimo posebno besedo za tiste druge, potem bi zanje lahko rekli, da želijo biti s človekom “solidarni”. Iz besed televizijske redovnice vidimo, da ne gre za eno in isto. V preteklih dneh smo slišali, in sicer v nasprotovanju noti Svetega sedeža, precej tega, kar nekateri želijo slišati, torej so predstavniki zahodnega klera, med njimi tudi kak Slovenec, izrazili solidarnost, ne pa ljubezni. Podobno je bilo precej govora o solidarnosti v primeru tistega terorističnega napada, ki se je na Dunaju zgodil prav pred nedavnim, namreč jeseni. Prijatelj, odvetnik Amato, predsednik združenja “Giuristi per la vita” (“Pravniki za življenje”) je takrat navajal svojega življenjskega učitelja, ko je komentiral odziv dunajskega nadškofa na dogodke, to pa je bil don Luigi Giussani, ustanovitelj gibanja “Comunione e Liberazione”, precej znanega in cenjenega tudi v slovenskem prostoru (v Sloveniji in italijanskem zamejstvu). Don Giussani je razkrinkal to danes precej razširjeno besedo v katoliškem svetu, ki je solidarnost, čeprav gre za že staro besedo, saj se je razširila v 70. letih 20. stoletja. Dejal je, da odgovornosti, ki jo kristjani imamo v svetu, ne predstavljajo moralna čustva, kakršna je “solidarnost”, temveč zgolj in samo oznanjevanje resnice, odrešenjskega Dejstva, ki je Beseda, ki je postala meso. Dejal je, da je brez tega solidarnost samo prazna beseda in nič več, v najslabšem primeru pa je beseda lahko celo “izrabljena za upravičevanje neke oblasti”. Solidarnost, ki jo tako že petdeset let na veliko oznanjajo, je tista, ki jo je Giussani imenoval “čustvena solidarnost”. Razložil je težavo tega čustvenega pristopa: “Čustvenost ima in kaže vselej kot lastnost dvoumni izvor – domišlja si, da bo obravnavala oz. objela osebo, vendar do osebe pristopa le pristransko in popredmeteno”, saj “je solidarnost resnična in ne čustvena tedaj, ko je njen vzgib, njen smisel oseba kot celota, torej oseba v svojem končnem cilju”. Vemo, da je takšno celostno gledanje mogoče le v katoliški veri. Dunajski nadškof je tedaj jeseni izrazil prepričanje, da je temeljna vrednota nekega naroda solidarnost oz. bi morala biti, vendar to ne more biti res, sploh če vemo, da ta ne temelji na resnici in na resničnosti.

Podobno lahko zatrdimo za ljubezen, kakršno bi očitno določeni krogi radi propagirali kot pravo in resnično tudi v Cerkvi. “V ljubezni ni greha,” pravijo. Izjava sicer drži, le da oni govorijo o ljubezni, vendar tisto, kar označujejo kot ljubezen, v resnici to ni – gre za erotizem. Ta je že tako ali tako smrtni greh, če pa govorimo o homo-erotizmu, potem je to greh, ki “kriči k nebu po maščevanju”, kaj šele, da naj v tem ne bi bilo greha. Iz neke solidarnosti, ki bi torej pomenila sočustvovanje, naj bi šli, po prepričanju precejšnjega dela klera nemških dežel (lahko dodamo tudi kler še katerih drugih “razvitih” dežel) škofje in duhovniki morali iti ne samo proti katoliškemu nauku, ki ga je še enkrat ponovno potrdila Kongregacija za nauk vere, ampak prav proti stvarnosti. Kako lahko blagoslavljamo nekaj, kar je samo po sebi zlo, kar je “intrinsece malum”. O tem “intrinsece malum” je v “Veritatis splendor” govoril tudi sv. Janez Pavel II., vendar pa je znano, da je ta papež že preživet, zagotovo to velja za tisti njegov nauk, ko je znova in znova potrjeval in podajal stalni nauk Cerkve in ne samo – stalno človeško modrost, ki se ji s tujko pravi “philosophia perennis”. Morda pa je bil za svetnika razglašen po načelu: “Promobveatur, ut ammoveatur.” Sumničavosti se v tem primeru le stežka izognemo. Vsekakor smo zagotovo prepričani o nečem – da je samo resnica tista, ki človeka osvobaja. Resnica je postala meso v Jezusu Kristusu, tega pa sodobni nominalizem politične korektnosti ne bo mogel spremeniti, pa naj si izmisli še toliko novih puhlih izrazov. Ljubezen namreč ni ljubezen, če je kot ljubezen mišljen erotizem. Zlo, pa če ga še tako lepo zapakiramo, bo ostalo zlo. Edina prava pot je v odvrnitvi od zla, spoznanje resnice in resničnosti, ki velja za človeka kot moškega in žensko, ki sta namenjena izpolnitvi v možu in ženi. Gospodov blagoslov je tam, kjer se bratje ljubijo, ne kjer erotizirajo.