“Med mladimi je veliko talentov, odkrivati jih gre iz ljubezni do človeštva”
POGOVOR – Igor Coretti Kuret, dirigent European Spirith of Youth Orchestra
O njem piše, da je “italijanski slovenski violinist, dirigent in pedagog, mednarodno poznan po svojem posebno učinkovitem načinu komunikacije z mladimi”. Rojen v Trstu, kjer je tudi zaključil študij violine, nato je njegovo ime postalo tesno povezano z mladinskim orkestrom ESYO, katerega je že trideset let umetniški vodja in ki letno združuje okoli 70 mladih evropskih glasbenikov od 13. do 19. leta v projekt, ki jim omogoča glasbeno rast, osebna srečevanja, kulturno izmenjavo in bogatenje. Njegova energija je nalezljiva. Že zaradi tega je pogovor z njim vreden. Srečava se v pozno poletnem večeru. Poldrugo uro trajajoč pogovor sežemam v nezadostno število znakov. Z željo, da bi o podobnih temah in okvirih razmišljal še kdo drug …
Igor, kako se je začela vsa zgodba okoli orkestra?
Začela se je, ko sem našel profesorja, ki je zaznamoval moje violinistično življenje. Po zaključenem študiju violine sem si zaželel v tujino, svetovali so mi profesorja Friedricha von Hauseggerja, ki sem ga poiskal in poklical, da bi pri njem študiral. In ko sem slišal njegov “halo” na drugi strani telefona, sem se zavedel, da sem našel pravo osebo. Šlo je za čisti preblisk. Ko sem potem res šel do njega v Hannover, sem spoznal način pristopa, ki je globoko povezal vse moje dotedanje misli in doživljanja. Tako sem začel organizirati poletne tečaje, pri čemer sem dobil podporo Maxa Rostala, ki je vzgojil celo vrsto violinistov na svetu (npr. Igor Ozim, Primož Novšak, Miha Pogačnik in drugi). Ko mu je moj profesor povedal, kaj nameravam, me je napotil k predsedniku Evropskega združenja učiteljev godal (European String Teachers Association), to je bil takrat znani violinist Yehudi Menuhin. Z njegovo podporo sem leta 1989 začel mednarodno poletno šolo za mlade glasbenike v Čedadu. Tedaj nas je intervjuvala avstrijska televizijska hiša ORF in vprašala, kateri so nameni te šole. Že takrat sem povedal, da bi bilo zelo lepo, če bi iz tega nastal orkester, kar se je zgodilo pet let kasneje. Takratna predsednica Kulturnega doma v Novi Gorici, Alenka Saksida, nam je svetovala prijavo na razpis na avstrijsko kulturno ministrstvo za povezovalni čezmejni projekt, kar je orkester dejansko bil. Predstavili smo ga na simpoziju v Gorici in Novi Gorici leta 1994. Imel je široko akademsko podporo iz širše Goriške, od naših glasbenih šol do društev in institucij iz Slovenije. Projekt je bil izbran kot najboljši in za nagrado sem dobil možnost, da ga razvijem na masterju za kulturni menedžment v Salzburgu.
Široka podpora javnosti, torej. Je zdržala v vsem tem času?
Kaj kmalu so se pojavile težave. Leta 1994 se je zamenjala politična garnitura na lokalnem področju in projekt se je za trenutek ustavil. Sam pa sem leta 1998 dobil možnost poučevanja na konservatoriju v Cagliariju. Ko sem končal suplenco, sem ponovno začel razmišljati o orkestru, razširil zasedbo na pihala in trobila, tako da je nastal orkester YEM (Young European Musicians). Slednjič ga je posvojila Srednjeevropska pobuda, saj smo igrali na srečanju njenih držav članic v Pragi, Budimpešti, Trstu, Varšavi. Tam se je avstrijski veleposlanik, po rodu Nemec, pozanimal, kako shajamo, in je na prvi seji evropske banke za raziskovanje in razvoj (EBRD) predlagal letno financiranje orkestra. Na svoje veliko presenečenje je ugotovil, da delegati niso bili vsi za, zato je veleposlanik vseeno nadaljeval svojo pot in taisti predlog postavil predsednikom vlad članic Srednjeevropske pobude (SEP), ki so se odločili, da orkester “posvojijo”. To nam je dalo nekaj več garancij. Ker smo nastopali na srečanjih različnih predsednikov vlad, smo uspeli najti širši konsenz. Kasneje smo dobili petletni projekt, ki je zajamčil polovico financiranja, a polovico smo morali kriti sami. Tik pred koncertom z Utom Ughijem v Milanu pa so se pri Srednjeevropski pobudi odločili, da projekt zaradi nastale krize prekinejo. Kasneje je za našo zgodbo izvedel Paolo Rumiz, ki je pomagal, da je orkester nastopil ob stoletnici prve svetovne vojne pod taktirko Riccarda Mutija. Nato sva z Rumizem začela petletno sodelovanje v sklopu projekta Bobni miru, med pandemijo pa smo pri združenju SGME (Scuola per giovani musicisti Europei) najprej začeli razvijati projekt o orkestrskem šolanju, ki ga je podprla fundacija iz Liechtensteina, po pandemiji pa smo ponovno začeli normalno delovati.
ESYO je orkester mladine, ki izraža evropskega duha. Katere so vrednote, ki ga zaznamujejo?
Orkestraši bivajo skupaj tri tedne in to človeka spremeni. Iz nepoznanih sodelavcev postanejo prijatelji in to v njih vzbudi zanimanje za druge kulture. Že od začetka smo opazili, kako so otroci komunicirali med sabo tudi brez znanja angleščine in so se kasneje celo naučili jezika drugih. Želja po spoznavanju je ključna in ljubezen do glasbe ter želja po odličnosti in doživljanju skupnosti so prava stvar. Ko ti fant, ki je bil res odličen solist, pove, da je vzljubil skupinsko muziciranje bolj kakor solistično, je to največji dosežek. Druga anekdota, ki veliko pove o evropskih vrednotah, kjer se orkester kali, je ta: ko so prišli v orkester srbski glasbeniki, je mlada hrvaška glasbenica, begunka iz Bosne, izrazila nasprotovanje, da bi bili del tega. Ko sem jo vprašal, zakaj, je povedala, da so prizadejali veliko hudega. Takoj sem ji razložil, da hudega niso storili ljudje, ki prihajajo v orkester, in ji tudi orisal svojo družinsko zgodbo: strica so ubili Italijani, nonota pa so Nemci odpeljali v taborišce v Dachau, kjer so ga mučili in je tudi umrl. Moj profesor pa je bil Nemec, sin dirigenta, ki je tudi za Hitlerja dirigiral simfonije nemških skladateljev, in mi je veliko dal; z Italijani pa ravno tako odlično sodelujem. Povedal sem ji, da je treba tudi najhujše dogodke kritično ocenjevati in iti v nasprotno smer svojih bolečin. Postavil sem jo pred izbiro: če tega ne moreš sprejeti, pa zapusti orkester. Na koncu je ostala in se kasneje celo zaljubila v enega izmed mladih srbskih glasbenikov …
Ko ustvariš prijateljsko vez, uničiš možnost, da bi se razvila sovraštvo in odpor do drugega. Bojimo se tega, česar ne poznamo. Na nepoznavanju nas najlažje okoli prinesejo. Za prihodnost pa je treba ustvarjati dialog in orkester je odličen instrument za vzgojo mladih. Nujno pa je delati kvalitetno, sicer izgubimo na verodostojnosti. Pri orkestru jih učimo osnovne elemente odgovornosti: ugasniti luči, pospraviti za sabo, to, kar bi morali dobiti doma, toda otroci žal postajajo v institucijah vedno bolj številke. Sam sem si zadal, da na prvi vaji že poznam imena vseh orkestrašev, ker jih na avdicijah sam izberem, nato pa imam njihove dokumente po rokah veliko časa, a ko pride glasbenik predme, je človek z imenom in priimkom. In to jih presune. Glasba pripomore k povezovanju v največji možni meri, ker razvija emocije. V teh letih je mladina najbolj čista in pripravljena sprejemati izzive.
Ko sem vas poslušal, sem v orkestru zaznal presenetljivo čistost zvoka, kar je nenavadno, saj gre za projektni orkester. Za lepim in dovršenim zvokom pa navadno stoji kar nekaj let dela …
Ker gre za neke vrste “šolski orkester”, je tudi razmerje med sekcijami včasih labilno, a v tej zasedbi je treba najti možnost, da se naučijo poslušanja, iskanja ravnovesij med instrumenti, ki vodijo, in tistimi, ki podpirajo. Ko se tega naučijo, igrajo kot polnoštevilna zasedba, ker imajo pravo energijo in poslušajo intonacijo. Šele ko prideš v skupnost, lahko govorimo o intonaciji. Sam sem to pravzaprav prvič slišal pri dvajsetih letih, v orkestru. Prej so mi samo povedali, da je treba “igrati čisto”, toda ko si sam, je pravzaprav vse “čisto”. V odnosu z drugim glasom ustvarjaš intonančno relacijo. Smer, vertikalo, harmonijo gradiš na odnosu z drugimi. Gre za prilagajanje drugega drugemu in to je seveda šola za življenje. Vsak pripomore k boljšanju skupnosti, kar je model za družbo, kjer naj bi vsi iskali skupno smer.
Misliš, da je družba dovzetna za take vrednote?
Smo moteč element, ker se ne prilagajamo temu, kar nam družba ponuja, in to je dobro, ker bodo mladi glasbeniki v prihodnosti iskali podobne izkušnje, ki zasledujejo odličnost. Celo po dvajsetih in več letih mi nekdanji člani orkestra še govorijo, da je to bila zanje najlepša izkušnja v življenju (pa imajo še vse življenje pred sabo …). Prav zaradi tega bodo za bogatenje glasbenih izkušenj iskali podobne projekte in ne bodo več pripravljeni sprejemati povprečnosti, ker bodo tudi sami postali bolj kritični in bodo zato v morju povprečnosti zlahka prepoznali odličnost.
Od kod prihajajo glasbeniki? Kako potekajo avdicije?
Vsako leto je različno, v glavnem prihajajo z Balkana, ki je naš najbližji življenjski prostor, nato iz Italije, Španije, Nemčije, v času Srednjeevropske pobude je bilo veliko glasbenikov iz Bolgarije, Albanije, Moldavije, Belorusije. Manj je Čehov, Avstrijcev in pa Madžarov, kar je lahko tudi odraz nacionalnega skeptičnega pogleda na skupno evropsko hišo.
Avdicije potekajo tako, da se sam peljem v državo, kjer imamo partnersko institucijo, ki avdicijo organizira (avdicije včasih potekajo tudi na daljavo), tam se z vsakim kandidatom, po izvedbi kratkega programa, tudi pogovorim in tako poiščem take, ki so sposobni, da v kratkem času “postanejo” orkester. Zgodilo se je tudi že, da sem moral koga poslati domov, ker se ni držal pravil. Ta so jasno opisana in veljajo prav za vse. Že zamujanje na vajah ni predvideno. Zakaj bi moral cel orkester čakati enega člana, ki ni dovolj discipliniran? Tudi uporaba telefončkov je med vajami prepovedana. Zato jih pred vajami pobiramo. Pred leti me je neka mama iz Moldavije poklicala in protestirala, da hčerka take “omejitve” ne bo zdržala. Pa sem ji odvrnil, da če je to problem, naj hčerko pride iskat in jo odpelje nazaj domov. Tega seveda ni storila, pa tudi hčerka je “preživela”. Navdušeno mi je povedala, da so se v sobi pogovarjali do treh zjutraj. To so izkušnje, ki pomagajo razvijati drugačne sposobnosti od teh, ki jih skuša vsiliti današnja potrošniška družba. Zakaj tega ne delajo tudi v naših šolah?
Pri čem po tvojem mnenju najbolj pripomore taka izkušnja tem mladim?
Nekateri so se prek orkestra rešili tudi določenih osebnih travm. Skupnost premaga osebno težavo, ker se breme porazdeli. Psihiater, ki ga poznam, je presodil, da je glasba izjemna oblika terapije. Z razliko od športa ponuja dimenzijo duhovnosti, kljub temu da vse ostalo ima: agresivnost, tekmovalnost, napor; z bistveno razliko, da v glasbi ni nasprotnika.
Na podlagi česa združuješ glasbene elemente v orkestru?
Na podlagi emocij. Povem, naj na primer zaigrajo “zvok najbolj milega pogleda svoje mame”, vsak ga namreč pozna.
Ko sem nekoč z malimi orkestraši (otroki) pripravljal izvedbo Mozartovega Ave verum corpus, solistka je bila Alenka Slokar, sem jih za tiste znane štiri takte uvoda prosil, naj igrajo kot prošnjo, da se reši življenje njihovega najboljšega prijatelja, ki je hudo bolan in umira. Ko so začeli igrati, je bilo to tako intenzivno, da so solistko ganili do solz.
To glasbenikom daje nenavadno energijo, ker skupaj dosežejo nemogoče. In v takih primerih se zavedam, da sem tam zaradi njih, kar me drži tudi pri moči, kljub mojim letom. Ko me sprašujejo, zakaj to delam, povem, da ko sem na kongresu Evropskega združenja učiteljev godal v Rimu slišal, da je veliko talentov med mladimi, toda če jih ne bomo odkrivali iz ljubezni do človeštva, bodo ostali skriti, sem imel preblisk. Tako kot s tistim “halo” profesorja Hauseggerja …
Zakaj po tvojem mnenju današnji otroci nimajo energije?
Ker je niso nikdar razvili, ker so jim že zelo zgodaj dali telefon, da bi dali mir. Otroci z vasi so celo drugačni od otrok iz mesta. Danes je orkester šola tudi za koncentracijo in napor. Dolge skladbe, ki to zahtevajo, so dober trening. Ker pa je motivacija prava in se borimo za isti cilj, je garantiran uspeh. Po tridesetih letih ne dvomim več, da imamo možnost izvesti karkoli. Note so samo zapisi. Kar je možno v možganih, je možno v realnosti. To so vizije. Prvi človek na Luni je bil dejansko Jules Verne, ki je o tem napisal knjigo. Imel je vizijo. Ko iz vizije narediš realnost, je to kreacija.
Kaj te čaka v prihodnosti?
Po vseh teh letih bi se počasi posvetil kulturnemu menedžerstvu za orkester. Možnosti so, treba jih je le poiskati in povezovati podobne stvarnosti, kar sem preizkusil v času vodenja. Nujno je z lastnega dvorišča ven. Bom povedal z anekdoto, zakaj je pomembno to delati: ko smo imeli koncert ob Menuhinovi obletnici smrti, smo ga z Utom Ughijem želeli izvesti v Bukarešti, od koder je bil doma George Enescu, ki je bil Menuhinov in Ughijev učitelj. Orkestrašem sem povedal, da bo na odru veliko generacij. Z Utom Ughijem se bomo poklonili Menuhinovemu spominu, ker sta oba imela istega učitelja. Enescu, Menuhin, Ughi in mi vsi. Koliko generacij se je povezalo v enem večeru? In še nekdo je bil v duhu z nami, ki je Enescuja podpiral, ker je bil njegov mecen: Marcel Proust. Zavedali so se, da so del nečesa večjega. Koncert je bil čudovita intenziteta. Ughi se ga še zdaj spominja. Glasbeniki so takrat povedali, da so se zavedali, kaj resnično je glasba. Dali so ji vsebino in niso več oni ustvarjali glasbe, pač pa je glasba ustvarjala njih. Te trenutke prepoznajo in to jim postane vodilo. Ko se bom poslovil od vodenja, bom s svojim znanjem omogočil, da se bo to še dogajalo. Če bi še dirigiral, dokler mi bodo moči dopuščale, bi vse to umrlo z mano. Tega pa nočem.
Da je v mlade treba vlagati, je marsikomu jasno, ni pa vsem jasen cilj tega vložka … Kaj o tem razmišljaš?
Ko sem se pogovarjal z zadnjim astronavtom, ki je bil na Luni, mi je rekel: “Ko sem bil tam gor, sem videl Zemljo, to našo ‘kepo’, in se spraševal, zakaj se med sabo tako sovražimo, saj smo le pičica v vesolju. Tedaj sem razumel, da sem samo na avtobusni postaji na progi, ki teče od dinozavrov do trenutka, ko bomo človeštvo preselili na drug planet, ker se bo Zemlja izčrpala”.
Mislim, da je ključno, da bo prihodnost v sozvočju. V harmoniji.